Bertha se je rodila leta 1849, v obdobju, ko ženskam izobrazba ni bila dostopna. Takratni znanstveniki so namreč domnevali, da ženske nimajo ustreznih kognitivnih sposobnosti, obenem pa bi preveč razmišljanja škodovalo njihovi sposobnosti rojevanja. Vseeno je Bertho že kot deklico zanimala tehnika, ki ji jo je približal oče. Prav on pa je bil nehote zaslužen tudi za njeno odločnost, ki je kasneje botrovala njenemu uspehu. Nekega dne je namreč v družinski kroniki zgrožena prebrala zapis svojega očeta ob njenem rojstvu: »Žal spet le deklica.« Ravno to naj bi bil eden izmed ključnih dejavnikov, zaradi katerih se je Bertha odločila, da bo svetu pokazala, da so tudi ženske sposobne velikih dosežkov.

Ko je dosegla »za možitev primerno starost«, ji ni manjkalo snubcev. Bila je privlačna, inteligentna in iz premožne ter ugledne družine. Toda usoda je hotela, da je na nekem izletu srečala revnega mladega inženirja. Med potovanjem ji je pripovedoval ko kočiji brez konj, ki jo je razvijal, mlado Bertho pa je to navdušilo. Kljub brezbrižnemu izgledu in nenavadnemu vedenju je bil Karl Benz moški, ki ga je želela ob sebi za vse življenje.

Oče, ki je sam ustvaril bogastvo iz nič, se je zavedal bridkosti revnega življenja in svaril hčer pred nepremišljeno potezo, vendar Berthe nič ni odvrnilo od odločitve. Še pred poroko je investirala svojo doto v podjetje Karla Benza, ki bi lahko realiziralo njegovo vizijo. Prva leta so bila zelo težka. Čeprav je bil Benz tehnološki genij, pa poslovne žilice ni imel. Bertha Benz je tako dodobra spoznala lakoto, pomanjkanje in družbeni posmeh. Toda vsakič, ko je njenega moža zajelo malodušje, mu je ona vlila upanje in dala nov zagon, da je nadaljeval.

Po desetletjih trdega dela in neskončnih ovir je bil 29. januarja 1886 naposled registriran patent za motorno kočijo, s katerim je Karl Benz postal izumitelj avtomobila. A v nasprotju s pričakovanji patent nikogar ni zanimal in nihče ga ni bil pripravljen kupiti. Misel, da bi človeštvo kar tako zavrnilo takšen tehnološki dosežek, se je zdela materi petih otrok nedopustna. Zato se je odločila vzeti stvari v svoje roke in pokazati svetu uporabno vrednost izuma s potovanjem od Mannheima do Pforzheima. Namen potovanja je bil sicer obiskati Berthino mater, obenem pa je želela dokazati možu, ki se ni pretirano trudil prodati svoj izum, da lahko avtomobil postane finančni uspeh, če bo širša javnost prepoznala njegovo uporabnost.

V zgodnjih jutranjih urah 5. avgusta 1886 se je s sinovoma Richardom in Eugenom, ki sta bila takrat stara 13 in 15 let, brez vednosti svojega moža odpravila na pot s patentiranim Benzovim avtomobilom. S tem je postala prvi človek na svetu, ki je z avtomobilom prevozil daljšo razdaljo. Njen itenerar je namreč obsegal 106 kilometrov v eno smer, do takrat pa so ljudje uporabljali motorizirana vozila le za kratke vožnje s pomočjo mehanikov.

Ni je odvrnilo niti dejstvo, da so določeni odseki povsem neprimerni za vožnjo z avtomobilom, niti pomanjkanje goriva in tehnične težave. Med potjo je celo odkrila različne rešitve, ki so bile kasneje uporabljene pri nadaljnjem razvoju avtomobila. Pomagala si je s pripomočki iz vsakdanjega življenja, ki so bili pri roki: s podvezo, iglo za klobuk in ligroinom, razredčilom za petrolej, ki so ga takrat lekarne prodajale kot čistilo, ona pa ga je uporabila namesto goriva. Vozilo namreč ni imelo rezervoarja za gorivo, v uplinjaču pa je bila le 4,5-litrska zaloga. Ustavila se je v mestu Wiesloch in v tamkajšnji lekarni kupila vso zalogo ligroina. Lekarna v Wieslochu je tako postala prva bencinska črpalka na svetu. Z iglo za klobuk je očistila zamašen dovod za gorivo, podvezo pa je uporabila kot izolacijski material. Med potjo se je morala ustaviti pri kovaču, da ji je pomagal popraviti verigo, ko pa so lesene zavore začele odpovedovati, je poiskala čevljarja, ki je nanje pritrdil usnje. S tem so nastale prve zavorne obloge na svetu. Za hlajenje motorja je skrbel izparjevalni hladilni sistem, zaradi česar je  morala ob vsakem postanku dodajati vodo. Dve prestavi sta bili premalo za stme vzpone, zato sta na določenih odsekih sinova potiskala vozilo. V Pforzheim so prispeli zvečer in Bertha je s telegramom obvestila svojega moža o uspešnem potovanju. Nazaj v Mannheim se je odpeljala nekaj dni kasneje.

Potovanje je vzbudilo precej pozornosti, pomenilo pa je tudi ključni dogodek v tehničnem razvoju avtomobila. Berthine izkušnje so botrovale številnih izboljšavam, ki jih je predlagala po vožnji. Med njimi je bila dodatna prestava za vzpone in zavorne obloge za izboljšanje zavorne moči. Hkrati je njeno potovanje nastajajoči avtomobilski industriji pokazalo pomembnost testnih voženj.

Minilo je še precej let, preden je izum sprejela širša javnost, a temeljni kamen je bil položen. V 20. stoletju je avtomobil postal ena najpomembnejših gonilnih sil napredka nove dobe in o prispevku družine Benz danes ni več nobenega dvoma.

A do prepoznavnosti vloge Berthe Benz je trajalo še dlje. V vsej zgodbi je bila Berthina vloga nemara ključnega pomena: brez njenega zaupanja v moževo vizijo in brez njene podpore bi se zgodba verjetno odvijala drugače. Njen prispevek k razvoju je naposled mnogo kasneje priznala Tehniška univerza v Karlsruheju, ki ji je na 95. rojstni dan podelila naziv častne senatorke. Dodatno prepoznavnost je v očeh širše javnosti dobila več kot 130 let po svojem podvigu. Leta 2008 so odprli Spominsko pot Berthe Benz kot del tehnične dediščine človeštva, kjer lahko s pomočjo znakov prevozimo okoli 194 km dolgo pot od Mannheima skozi Heidelberg do Pforzheima in nazaj. Od leta 2011 na tej relaciji poteka tudi vsakoletni Izziv Berthe Benz, ki je namenjen trajnostno usmerjenim mobilnostnim inovacijam in alternativnim vozilom.

Verjetno pa je najlepši poklon in priznanje svojega dosežka doživela Bertha Benz leta 1925, ko je njen mož v svojih spominih zapisal: »Samo ena oseba je ostala z mano v majhni ladiji življenja, ko se je zdelo, da ji je usojeno potoniti. To je bila moja žena. Pogumno in odločno je postavila nova jadra upanja.«