Piškotki

Da bi vam lahko nudili popolno uporabniško izkušnjo, uporabljamo "piškotke" (cookies).
Z nadaljnjo uporabo našega portala se strinjate z uporabo piškotkov.

Avtomobilska ikona

Vse najboljše, Stoenka!
Vse najboljše, Stoenka!
16.04.2021 08:27 Urša Prosenjak

Legendarni avto naše mladosti je star pol stoletja.

Tisti, ki smo odraščali še v rajnki Jugoslaviji, pa četudi se nam je ob njenem razpadu še mleko cedilo za ušesi, se dobro spomnimo skromnega voznega parka državljanov SFRJ. Morda, sploh malo mlajši, nismo poznali njihovih uradnih imen, prav vsak otrok in vsak odrasel, tudi če ga avtomobili niso zanimali, pa je vedel, kdo so Fičo, Bolha, Stoenka in še kaj.

Vse najboljše, Stoenka!

Medtem ko sta bila prva dva cenejša avtomobilčka, ki ju je lahko kupil vsak delavec, če je le prišel na vrsto, je bila Stoenka malo boljši in dražji avto, za nakup katerega sta morala moči združiti kar oba odrasla družinska člana. In prav danes ta legendarni avto praznuje častitljiv jubilej. Pred natanko pol stoletja, 16. aprila 1971, so na avtomobilskem salonu v Beogradu predstavili novost, ki je spremenila življenja mnogih in tudi celotne države. Zastava 101 je v 37 letih svojega obstoja postala najbolje prodajan jugoslovanski avto, še danes pa živi v nekaterih ohranjenih primerkih in v spominih celotnih generacij iz zadnjih desetletij nekdanje domovine.

Vse najboljše, Stoenka!

Družinsko limuzino, ki je nastala na osnovi Fiata 128, so novembra istega leta začeli proizvajati v Kragujevcu. Ponašala se je s kar nekaj lastnostmi, ki so jo za takratni čas dvignile nad povprečje: imela je petvratno karoserijo in za svojo težo manj kot tono precej zmogljiv 1,1-litrski motor, povezan s štiristopensjkim menjalnikom.

Stoenka je postala kulten družinski avto, ki je brez težav odpeljal na počitnice povprečno štiričlansko družino s kupom prtljage, ki je svoje mesto deloma našla tudi na strehi. Na vrhuncu slave, leta 1979 je dobila drugo generacijo, štiri leta kasneje pa še tretjo. Do leta 2008, ko je naposled dočakala svoj konec, je doživela še nekaj posodobitev in preimenovanj.

Vse najboljše, Stoenka!

Po letu 1991, ko je nekdanja domovina razpadla, novonastale države pa so ubrale vsaka svojo gospodarsko pot, je začela Stoenka postopno izginjati z naših cest. Da je nekoč vsakdanji prizor postal redkost, opazimo šele, ko na cesti naletimo na kakšno izmed ohranjenih predstavnic. Eno izmed njih vozi Sežančan Sven Brkič, ki nas je povabil na druženje z avtomobilsko ikono. Kot otroka osemdesetih me je ob pogledu na avto moje mladosti preželo ganotje.

Pri naši hiši sicer nikoli nismo imeli Stoenke, bila pa je službeni avto moje mame in se mi je morda prav zato zdela silno »nobel« avto. Nekajkrat sem se v otroštvu tudi peljala z njo in čeprav se ne spomnim priložnosti, se spomnim občutka. Prav tega sem podoživela med vožnjo s Svenovo Stoenko, presenetilo pa me je udobje. Glede na dimenzije avta je zaradi minimalistične opreme kabina neverjetno prostorna, sredinsko konzolo bomo iskali zaman, a je niti ne bomo pogrešali, saj vožnja Stoenke predstavlja povsem drugo dimenzijo užitka v vožnji.

Vse najboljše, Stoenka!

Razlike med sodobnim avtom in kultnim vozilom iz sedemdestih so očitne in občutne. Za vrtenje volana je potrebno kar nekaj odločnosti, saj je bil v času njenega nastanka servo volan še eksotika. Podobno je z zavorami, kjer je potrebno pošteno pohoditi stopalko. Toda sedeži so pa povsem druga pesem, saj so v primerjavi s sodobnimi izjemno mehki. Svoje pa kajpada prispeva še nostalgija, saj je izlet s Stoenko tudi izlet v preteklost, v neko, v mnogočem tudi lepše in boljše obdobje.

Zanimivo minimalistična je notranjost, merilniki, konzola, polica. In še ena pod zadnjo šipo. Nobenih predalčkov, odlagalnih mest za plastenke. Tudi sredinske konzole ni – v tla je pribita prestavna ročica z majhnim predalčkom. In kar nas zanima, ogledala v senčnikih? Malo morgen, za to uporabite kar vzvratno ogledalo. Pretirano živ ta avto ni, je pa zvok Fiatovega štirivaljnega mlinčka kar malce športen. Do stotice pa potrebuje 17 sekund in še nekaj čez. V dolžino Stoenka meri 3,8 metra, široka pa je le nekaj čez meter in pol, še vedno pa je v njej neverjetno veliko prostora, tudi prtljažnik ni zanemarljiv, vsaj 300 litrov mu lahko namerimo. Primerek, s katerim sem se vozila, je Sven kupil za 1350 evrov in moral vanj vložiti še 500 evrov. Je pa v časih sofisticirane pločevine zagotovo izjemna eksotika in tudi zanimivost.

Vse najboljše, Stoenka!

V 37 letih je bilo narejeni 1.045.458 primerkov Stoenke, kar je nekoliko več kot četrtina vseh narejenih Zastav. V naših krajih so resda v precejšnji meri izginile, toda v nekdanjih bratskih republikah, kjer so Stoenko prodajali še pred manj kot desetletjem in pol, se najde kakšna predstavnica svoje vrste tudi po trimestni evrski ceni. In čeprav si v svoji garaži nikoli nisem predstavljala starodobnika, pa je prav mogoče, da bo nekoč postala dom limuzini moje mladosti.