Tisto, kar Mašo loči od vrstnic, je ljubezen do jeklenih konjičkov.

»Vse se je začelo, ko sem bila stara 14 let in me je oče prvič peljal gledat dirke na Grobnik. Ko sem stopila iz avta, slišala zvok gruče motorjev na štartu, začutila vonj bencinskih hlapov, se je v meni nekaj spremenilo. Postala sem drug človek,« opisuje Maša trenutek, ko se je rodila ljubezen, ki traja še danes.

V najstniških letih so tako stene njene sobe namesto slik igralcev in glasbenikov krasili motorji. Navdušenje pa ni ostalo le pri občudovanju od daleč, seznanila se je tudi z mehaniko motorjev in avtomobilov in se naučila popraviti praktično vse, kar se lahko pokvari.

Čeprav jo je poklicna pot sprva zanesla v povsem druge vode, je zdaj, tudi po zaslugi pandemije, našla službo, ki ji nudi zadovoljstvo in kjer lahko uporabi svoja znanja in talente. Zaposlena je v podjetju Stahlgruber kot voznica.

»Moja pisarna je Fiat Ducato Maxi Multijet 2.3 130KM, celih 6 metrov veselja na cesti,« navdušeno pripoveduje. »Za volanom se počutim in znajdem odlično, saj sem tudi v preteklosti v sklopu službe najrajši sedla za volan, izkušnje pa segajo od dostave hrane, do luksuznih prevozov oseb.«

Marsikdo je presenečen, ko za volanom velikega kombija zagleda drobno dekle, vendar Maša nima občutka, da bi jo kot žensko v tradicionalno moškem poklicu sprejemali kakorkoli durgače.

»Srečo imam, da sem bila sprejeta v super ekipo, ki daje moškim in ženskam iste možnosti in pravice, zato mi je to delo še toliko bolj všeč. Res je, da ženske kdaj ne moremo dvigniti česa težkega, toda to še nikoli ni bila težava, saj tako sodelavci kot tudi stranke takoj priskočijo in pomagajo, če je potrebno.«

Opaža, da smo kot družba začeli počasi presegati nekoč trdno zasidrane stereotipe.

»Dozdeva se mi, da so ljudje začeli sprejemati ženske tudi v dokaj "moških" poklicih. Veliko žensk vidim za volanom kombijev, avtobusov, kamionov in to mi je všeč, ker, zakaj pa ne. Volan in stopalke so iste za moške in ženske, v vozilih vseh velikosti.«

Čeprav večino delovnega dne preživi za volanom, pa tudi po službi rada sede na svoj motor KTM LC4 640 in si nekoliko zbistri misli po napornem dnevu. Prosti čas pa posveča tudi svoji veliki ljubezni, svojemu avtu.

»Pred nakupom tega avta sem razmišljala v smeri Octavia, A3 Sportback, Passat, pa se je na koncu pojavil ta lepotec, Audi A4 Allroad 2.0 TDI B8 s stalnim Quattro pogonom. Takoj sta me prepričala njegovo udobje in kvaliteta. Bila je ljubezen na prvi pogled. Namenila sem mu še nekaj izboljšav, med drugim tudi športno sklopko. Prvotno je imel 170 KM, zdaj ima nekaj konjičkov več, in ne, nima zračnega vzmetenja. Star je 12 let, za sabo ima že 425.000 prevoženih kilometrov in je še vedno v odlični formi. Zdaj greva skupaj povsod, ovir za naju ni, še več, sneg in blato sta nama bila vedno v užitek.«

A čeprav je avto Mašina velika ljubezen, se v njenem dnevu najde čas za številne druge dejavnosti, kot so sprehodi v naravo in jahanje. Veliko časa posveti svojim trem psom, ali, kot sama temu reče, svojim 25 kilogramom sreče. Večino njenih hobijev pa vendarle sestavljajo bencinske zadeve: gokarti, motorji, različne dirke… Ob lepih dnevih pa rada opere in posesa svojo štirikolesno ljubezen in se z njim odpravi na potep v neznano.

Njeni sposobnosti osredotočenja na pomembne stvari v življenju je botrovala tudi bridka izkušnja izpred skoraj desetletja, ko se je v nesreči z motorjem hudo poškodovala.

»Marsikdo ne ve, kako tanka je meja med življenjem in smrtjo. Nezgode so v cestnem prometu že vsakodnevna stalnica in tudi jaz sem na lastni koži izkusila trdoto asfalta in trpljenje po hudih poškodbah, ki te zaznamujejo za vse življenje. Ampak le najmočnejši se poberemo in gremo svojim sanjam naproti.«