Priložnost za tovrsten podvig se je ponudila, ko je na naše ceste pripeljal najmočnejši tovornjak za najtežje tovore, Scania 770S. Hakan Lilja, voznik za novinarske predstavitve, nam ga je podrobno predstavil in ker je bila ura še zgodnja, parkirišče pa precej prazno, je padla zamisel, da za volan ne sedemo le za namene poziranja, pač pa odpeljemo tudi kakšen krog po parkirišču.

Da smo si že čisto na začetku na jasnem – podviga se ne bi lotila niti v sanjah, če ne bi ob meni sedel izkušeni voznik tovornjaka, katerega delo obsega tudi inštruiranje voznikov ob prevzemu novih vozil. In seveda, če ne bi sodelavec moje inavguracijske vožnje ovekovečil s kamero.

Sedla sem torej za volan in si prilagodila sedež, kar kljub mojim 155 centimetrom višine ni predstavljalo težave. Čeprav so stereotipni tovornjakarji orjaški dedci, je kamion kos tudi mikroskopsko majhnim voznicam. Hakan mi je na kratko razložil osnovne komande, sama pa sem dvakrat preverila, če je zavora res tam, kjer naj bi bila. Vse ostalo bo že šlo. In smo se odpravili.

Scania 770S je opremljena z obilico tehnologije, ki je v običajnem osebnem avtu ni. Asistenčni sistemi so naravnani k izboljšanju varnosti, udobju voznika in čim manjši porabi goriva. Pri načrtovanem krogu po parkirišču jih niti nisem utegnila preizkusiti, sem pa opazila, kako drugačen je občutek za volanom in na volanu. To mi je bilo jasno, čim sem speljala. Čeprav sem predlagala, da svoj podvig omejim le na ravnino, pa sem imela pred ovinkom že dovolj samozaupanja, da sem se odločila kar za ves krog. Hakan mi je dajal napotke, kdaj in koliko naj začnem vrteti volan, pa sem prvi ovinek prav lepo zvozila. Pri drugem in tretjem mi je šlo še bolje.

Med samo vožnjo morda razlike niti niso toliko izrazite, sploh v ravninah. Pri ovinkih potrebuje človek izkušnje in dobro prostorsko predstavljivost, da ne pobere kakšnega nepredvidenega dodatnega tovora. Med vožnjo se največ razlike opazi pri pogledu iz kabine, saj je položaj sedenja neprimerljivo višji. V kabino se vzpnemo po nekaj stopničkah in nato sedimo na višini dveh metrov. Seveda to vpliva na našo perspektivo ceste. To sem opazila, ko sem pripeljala do avtomatske zapornice, ki bi se morala dvigniti pa se ni. Hakan mi je pojasnil, da moram zapeljati nekoliko bližje. Meni je bilo iz kabine videti, da sem že tam, pa je očitno toliko prostora, da nas senzor sploh še ni zaznal. Ko sem zapeljala bližje, sem imela občutek, da bom zapornico podrla, pa je seveda nisem.

Pomembna razlika med osebnim avtom in tovornim vozilom je njuna zavorna pot. Tovornjak je nekajkrat težji od osebnega avtomobila in potrebuje tem primerno več časa in metrov, da se ustavi. Pri moji hitrosti to sicer ni bila posebna težava, vseeno pa sem imela nogo kar pripravljeno v bližini zavore. Med običajno vožnjo v prometu pa je potrebno to še kako upoštevati in toliko bolj predvidevati vnaprej. Prav tako je dodatna previdnost potrebna pri zavojih, saj se zaradi svojih dimenzij tovornjak obnaša drugače, kot mestni malček, pozabiti pa ne smemo niti na mrtve kote.

Mojo prvo vožnjo smo - zahvaljujoč skrbnemu vodstvu inštruktorja Hakana in Scaniinim asistenčnim sistemom - preživeli vsi udeleženci. Skupil je ni niti en parkiran tovornjak. Le kolega, ki je bil zadolžen za snemanje mojega podviga, je bil videti nekoliko bled. Verjetno zaradi zgodnje ure.