Za volanom se že od nekdaj počuti kot doma, zato si je tudi želela najti zaposlitev v tej smeri, a pot to tja je bila dolga in ni bila enostavna. Sprva o tem niti ni posebej resno razmišljala, ostalo je le pri želji. Ker rada potuje in ker jo je zanimalo življenje tudi drugod po svetu, je naposled službo našla daleč od doma, v Angliji, kjer se je zaposlila kot osebna pomočnica. »Že tam sem razmišljala, da bi naredila izpit za tovornjak, saj so iskali veliko šoferjev, a povsod so zahtevali izkušnje, teh pa nisem imela,« pripoveduje o svojih takrat še neuresničenih sanjah. »In potem sem se tri leta vozila v službo z letalom. Najhuje je bilo, da nisem imela v rokah volana. Saj bi naredila izpit za letalo, vendar je bilo to cenovno izven mojega dosega.«

Nenadoma pa je za preobrat v njenem življenju poskrbela ljubezen. Spoznala je fanta, ki je bil šofer tovornjaka. Prizna, da moških šoferjev nikoli ni marala, predvsem zaradi njihovega slovesa, ki za povrh marsikdaj niti ni neutemeljen, še dodaja. Toda vseeno je bila ljubezen močnejša in kadar se je vrnila iz Anglije na dopust, se mu je večkrat pridružila na gradbišču, kjer je vozil. Kmalu je tudi sedla za volan njegovega tovornjaka in prevozila svoje prve metre. »Seveda na gradbišču, nikoli na cesti, da ne bi bilo kaj narobe. Pač poskusila sem in tako sem vedela, da si želim to delati.«

Njeno navdušenje nad vožnjo so opazili tudi v podjetju, kjer je zaposlen njen fant, ter ji ponudili, da jo zaposlijo, če bo opravila izpit ustrezne kategorije. Naloge se je lotila z vso vnemo in med mesečnimi dopusti, ko je bila v domovini, opravila vse obveznosti. Izpit je opravila z minimalnim številom ur in v prvem poskusu.

V podjetju so se držali dogovora in jo nemudoma zaposlili. Njen prvi tovornjak je bila mulda, ki se je sicer spopadla s kakršnimikoli blatnimi pogoji, če le ni nasedla. Kmalu je dobila novo delovno vozilo – precej udobno opremljen tovornjak Volvo, a ga je kmalu zamenjal MAN, ki je pogojem njenega dela bolj ustrezal. »Z njim sem se lahko peljala povsod in res težko kdaj zakopala ali obtičala. Delala sem predvsem na gradbiščih avstrijske železnice in bila po cele dneve v službi. Vstajala sem že pred 5.00, domov pa sem se vračala okoli 19.00,« pripoveduje o svojem napornem urniku, ki pa ji vseeno ni predstavljal obremenitve, saj je končno opravljala svoje sanjsko delo.

Kot ženska v pretežno moškem poklicu se je neizbežno znašla v posebnem položaju, ki pa ima dobre in slabe strani. »Ko prideš na kakšno novo delo, kjer te ne poznajo, zna biti izziv. Marsikdo ima pomisleke, ali zna ženska sploh voziti. In vožnja je tu nekaj drugega kot naravnost in skozi par ovinkov po cesti. Postaviti se je potrebno tesno ob bager, stresti material tja, kamor je treba in podobno. V začetku so bili nekateri kar presenečeni, ko so videli, da znam tudi to. Ampak ko so se navadili, je bilo boljše,« opisuje svoje naporne začetke na gradbiščih kot ženska. To pa ima še dodatno razsežnost. »Kar se šoferjev tiče, so večina pač moški kot moški. Sicer imam med njimi kar nekaj prijateljev, s tisto drugo skupino se pa ne obremenjujem. Še vedno se najde kakšen, ki ti dvigne pritisk, a ker sem v preteklosti delala kot natakarica, sem navajena shajati tudi s takšnimi,« se nasmeje. »Tu, kjer zdaj delam, me vsi poznajo in nimam nobenih težav ne z delom niti z ljudmi.«

Biti ženska v moškem svetu pa ni nujno slabo. Kolegi znajo biti do nje tudi precej zaščitniški. »Ko sem morala prvič iti asfaltirat, mi je bilo vse na novo. Tja sem prišla vsa živčna in se že vnaprej opravičila, da je to zame prvič in jih prosila, če mi lahko povejo kako to gre.... Pa so mi ne le vse prijazno razložili, še celo naredili so namesto mene vse, kar je bilo treba zunaj, jaz pa sem morala samo stiskati zavoro. Pri nekaterih šefih in sodelavcih lahko pomeni tudi privilegij, če si ženska.«

Usklajevanje službe in družinskega življenja je bilo v začetku kar izziv, vendar je zadovoljna, da vozi prekucnik in je doma vsak dan, ob slabem vremenu pa so tudi prosti dnevi. Zaradi narave dela ima prosto med decembrom in marcem ali aprilom, zato se takrat lahko posveti domačim opravilom.

»Pred letom in pol sem kupila hišo v Avstriji in ves prosti čas namenila urejanju novega doma. Pri tem mi pogosto pomagajo tudi sorodniki. Se pa z veseljem lotim vsakega dela, tudi tistih, ki niso za ženske. Naučila sem se polagati ploščice in estrih ter še marsikaj. V službi pa širim svoj nabor del in sem opravila izpit za hiab dvigalo,« navdušeno pripoveduje o svojih projektih. »Ampak to sem pač jaz... Vse, kar je treba ali pa se mi zdi zanimivo, pač poskusim in se naučim.« To življenjsko vodilo tudi s pridom uresničuje in tako je naboru vozil, s katerimi je spretna, dodala še nakladalnik. Njena trenutna "pisarna" je tako kar 31,5 ton težak delovni stroj.

Barbaro vožnja spremlja že od zgodnje mladosti in je seveda tudi pomemben del njenega zasebnega življenja. »Zasebno vozim Volkswagen Eos 2.0 TDI, letnik 2007. Všeč mi je, ker je kabriolet in lahko v toplih dneh zložim streho ter še bolj uživam v vožnji. Ker pa ima namesto platnene strehe običajno, deluje kot običajen avto tudi s pokrito streho.«

»Moj sanjski avto je Mustang Shelby GT350 Coupe letnik 1967, med večjimi pa so mi všeč Hummerji, vendar je vse to cenovno že kar težko dostopno,« nam je za konec zaupala še svojo skrito željo. In glede na njeno odločenost niti malo ne dvomimo, da jo bomo nekoč lahko srečali tudi za volanom Shelbyja ali Hummerja.