Revolucionarni Fordov malček

Ford Pinto je predstavljal mejnik na več področjih. Bil je bil prvi Fordov subkompaktni avto – ameriški ekvivalent evropskega B-segmenta, ki ga je Ford predstavil 11. septembra 1970. Bil je najmanjše ameriško Fordovo vozilo po letu 1907 in eden prvih ameriških malčkov kot konkurent uvoženemu Volkswagnovemu Hrošču. In naposled je postal avto, ki je posredno hudo omadežaval ugled Forda.

Sodobnika Pinta sta bila med subkompaktnimi avti še AMC Gremlin, ki je prispel na trg pol leta prej, ter Chevrolet Vega, ki so ga predstavili javnosti le dan pred Pintom. Pinto je tako pri Fordu pomenil povsem novo platformo s pogonskim sistemom evropskega Escorta, posebno priznanje pa je doživel tudi s tem, ko si je eno izmed različic za svoje osebno vozilo leta 1971 izbral celo Henry Ford II.

Pinto je pomenil revolucijo tudi v razvoju vozila. Če je bila takrat povprečna doba razvoja novega modela avta 43 mesecev, so Pinta razvili v zgolj 25 mesecih. Cilj je bil razviti model, ki bo tehtal manj kot tono in bo cenejši od 2000 dolarjev. V naslednjih 11 letih so izdelali več kot 3 milijone vozil.

Smrtna past na kolesih

Toda Pintova mračna skrivnost se je začela razkrivati že leta 1972. Zgodilo se je namreč več nenavadnih nesreč z naletom. Skupno jim je bilo, da so se zgodile pri razmeroma nizkih hitrostih, kjer je vozilo zadelo v zadnji del Pinta, ki se je zagorel in eksplodiral. Preiskave nesreč s smrtnimi žrtvami so pokazale, da je bil vzrok za vsaj 27 smrtnih žrtev in še veliko večje število poškodovanih nesrečen splet okoliščin: pomanjkljivosti v ojačitvah zadnjega dela in rezervoarja za gorivo ter slaba izdelava vrat, ki so se rada zataknila, kar je v kombinaciji povzročilo, da so žrtve nepoškodovane že ob manjšem trku žive zgorele v avtu.

Afera "memorandum Pinto"

Kar je bila v osnovi le produkcijska napaka, pa je kmalu preraslo v enega največjih škandalov avtomobilske industrije. Nesreče s smrtnim izidom so seveda botrovale odškodninskim tožbam, ki so naposled razkrile zloveščo skrivnost Pinta: pri Fordu so za napako vedeli in tudi poznali možne rešitve, vendar so izračunali, da jim manjši strošek predstavljajo odškodnine žrtvam nesreč, kot odpoklic vozil in vgradnja popravkov, kar so odgovorni črno na belem zapisali v internem dokumentu, kasneje znanem kot »memorandum Pinto«.

Pri Fordu so se sicer vse od sredine 1960-ih zavedali pomena požarne varnosti. Takrat je bil namreč Arjay Miller, tedanji predsednik podjetja, udeležen v nesreči s svojim vozilom Lincoln Continental, ki se je ob trku v zadnji del vnelo. K sreči voznikova vrata niso bila poškodovana in Miller je odnesel celo kožo. Dogodek mu je dal misliti in zadal si je nalogo doseči vgradnjo varnih rezervoarjev za gorivo.

Toda na Pintu so teste trkov v zadnji del izvedli šele decembra 1970, ko je bila proizvodnja vozil že v polnem teku in je bilo prodanih že okoli 100 000 primerkov vozila. Izpeljali so 11 testov, v osmih primerih je rezervoar za gorivo počil in eksplodiral. V treh primerih, ko se to ni zgodilo, so imela vozila prototipne varnostne rešitve, ki same po sebi niso predstavljale pretiranega stroška – gumena zaščita, ki bi preprečila razlitje goriva, bi znašala 5,08 dolarjev na avto, dodatna jeklena plošča za odbijačem, ki bi zaščitila rezervoar pred neposrednim udarcem, bi stala 11 dolarjev na avto, plastična izolacija na diferencialu, ki bi preprečila stik z rezervoarjem, pa bi stala manj kot 1 dolar.

Koliko je vredno človeško življenje?

V razvpitem memorandumu so preračunali, da bi odškodnina svojcem smrtne žrtve znašala 200 000 dolarjev, hude opekline pa so ovrednotili na okoli 67 000 dolarjev. Ocenili so, da bi 180 smrti in 180 hudih opeklin podjetje Ford stalo okoli 49 milijonov dolarjev, predelava Pintovega rezervoarja za gorivo pa bi stala skoraj 137 milijonov dolarjev.

Po razkritju dokumenta se je Fordu še veliko slabše pisalo, kot so pričakovali. V primeru fanta s hudimi opeklinami je sodišče dosodilo 126 milijonov dolarjev odškodnine. Čeprav je prizivno sodišče znesek znižalo na 3,5 milijone, je bil to za Ford hud udarec. Čakale pa so jih že nove težave. Leta 1978 so se v primeru smrti treh deklet, ki so zgorela v avtu, soočili s kazensko ovadbo zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Zahvaljujoč spretnim Fordovim pravnikom so bile obtožbe ovržene, toda za podjetje je bilo to zadostno opozorilo. Septembra 1978 so naposled odpoklicali milijon in pol vozil in jim vgradili potrebne varnostne izboljšave. Toda ugled podjetja je bil že dovolj omadeževan.

Ford Pinto je še danes sinonim za malomarnost in preračunljivost, kjer je človeško življenje vredno manj od potencialnega dobička in ostaja grd madež v zgodovini sicer uglednega podjetja.