Ženske in avtomobilizem. Dva pojma, ki še pred nekaj leti ne bi imela kaj iskati v istem stavku. Danes se sicer vsi skupaj pretvarjamo, da je drugače, da smo kot družba napredovali, da smo prerasli prazgodovinske delitve na lovce in čuvarke ognja in podobne oslarije. Pa jih nismo.

Pred nedavnim sem pisala članek o pomenu žensk za avtomobilsko industrijo in se ob tem dokopala do zanimivih dejstev. V zahodni civilizaciji, kamor uvrščamo tudi našo podalpsko… deželo, ima vozniško dovoljenje približno enako število žensk in moških. Skoraj vse ženske vozijo avto. Velika večina žensk tudi kupuje svoje lastne avtomobile. Pri nakupu se odločajo same. Še več, ženske so odločevalke pri nakupu avtomobila v več kot 80 odstotkih vseh nakupov avtomobilov v zahodni civilizaciji. Ne odločajo se le v primerih, ko kupujejo svoj avto, pač pa suvereno sodelujejo pri odločitvah o nakupu družinskega avta. Z drugimi besedami, svetujejo svojemu moškemu, kaj naj kupi. In glede na to, da večinski tržni delež zavzemajo praktični SUV-ji, družinski križanci, predstavniki segmentov B in C in podobno, ne pa kei avti rožnate barve, bi rekla, da ženske sprejemajo informirane odločitve. Da se pred odločitvijo o nakupu pozanimajo o uporabnosti svojega (ali družinskega) bodočega avtomobila.

Toda čeprav je kupna moč žensk večja kot kadarkoli prej v zgodovini, čeprav je njihovo znanje o avtomobilih bolj poglobljeno, kot kadarkoli prej v zgodovini, ostajajo v ljudski percepciji avtomobili še vedno domena moških. Med mnogimi dokazi, ki to potrjujejo, je tudi anekdota izpred nekaj dni.

Bralstvo portala, za katerega pišem, sestavljajo v okoli 70 odstotkih moški. Največ jih je predstavnikov starostne skupine med 35 in 50 let. Gospodje, ki nedvomno dosti vedo o temah, ki jih zanimajo, ki so v življenju že marsikaj izkusili in ki so odraščali v svetu, v katerem je ata vsako nedeljo pral in poliral družinskega Fičota, o katerem je mama vedela le to, kakšne barve je in na kateri strani ima volan. Vseeno je večina dojela, da je današnji svet drugačen in da so k tej spremembi prispevali zgoraj navedeni razlogi. Kljub temu smo avtomobilske novinarke še vedno precejšnja eksotika, ki pa jo večina bralcev sprejema z naklonjenostjo. Pogosto se mi kakšen izmed njih oglasi s komplimentom in pohvalami ter občudovanjem mojega dela. Ampak vedno pa ni tako.

V komentarjih vseh člankov vseh medijev se pogosto krešejo mnenja: nekateri se strinjajo z napisanim, drugi pa ne. Nekateri članki pri bralcih vzbudijo močna čustva in komentarji lahko postanejo kar razgreti. Nekaj podobnega se je zgodilo ob enem mojih člankov. Bralec, ki se je skrival za Facebook profilom z izmišljenim imenom, se z vsebino članka o električnih in dizelskih vozilih ni strinjal. Toda namesto, da bi utemeljil svoje nestrinjanje in predstavil svoj vidik zadeve, se je v komentarju nadme spravil na osebni ravni, mi očital, da pišem neumnosti ter da naj se raje držim štedilnika in pustim avtomobile pri miru. Dobesedno tako, le pravopisno in slovnično manj pravilno.

Takšni komentarji sicer razkrivajo (ne)kulturo in predsodke posameznika, ampak obenem pa razkrivajo tudi splošno družbeno klimo, ki je na tem področju še vedno precej seksistična. Ta isti gospod, ki je bil, mimogrede, v poskusu prikritja identitete precej neuspešen, verjetno svoje zobozdravnice ne pošilja za štedilnik, če mu je boleče vrtala po zobu. Prav tako za štedilnik ne pošilja bančne uslužbenke, ki mu ne more odobriti kredita, ker ni kreditno sposoben. In nenazadnje, za štedilnik najbrž tudi ne pošilja svoje frizerke, če ga grdo ostriže, čeprav je bila ta obrt še pred nekaj desetletji popolnoma v domeni moških. In še za konec: za štedilnik verjetno ne bi pošiljal novinarja, ki bi napisal članek, s katerim se ne bi strinjal. Žensko, ki piše o avtih, se pa lahko žali in ponižuje, ker si je dovolila predrznost vdora v fantovski klub. To pa je temeljni dokaz, da te nesrečne enakopravnosti spolov nismo dosegli in je tudi ne bomo. Ali pa je le dokaz, da se v vsaki civilizaciji vedno najde določen delež zaplankancev, ki napredek družbe vlečejo nazaj z mizoginijo, 5G paranojo in splošnim strahom pred neznanim.

Ne glede na to, kolikor je že gospoda prizadel moj članek o tržišču rabljenih dizlov, pa je bilo precej groteskno, da me je napotil ravno za štedilnik. Če bi poznal moje kuharske veščine, bi vedel, zakaj pišem o avtih, ne pa o kuhanju. In da sem vendarle manj smrtonosna za volanom kot pa za štedilnikom. Ampak to je že druga zgodba.