Kako se je začela tvoja pot v svet motociklizma? Kdaj, kako, zakaj se je pojavilo navdušenje nad motorjem in vožnjo z njim?

Ljubezen do motorjev gojim odkar pomnim. (smeh) Starša sta se vedno smejala, ker naj bi motor slišala kilometre daleč, preden se je pripeljal mimo (temu se smejita še danes). Z največjim veseljem sem kot otrok, ki je komaj dobro shodil, s trikrat preveliko stričevo čelado tekala po dvorišču gor in dol in se pretvarjala, da vozim motor. Od kje točno vso to navdušenje, niti ne znam povedati. Vem le to, da so me od nekdaj privlačili vonj po bencinu, zvok rohnenja motornih koles in njihova eleganca. Mogoče je malo pomagalo tudi to, da je dedek mehanik in moto navdušenec. Sta bila pa starša vedno proti.

Kateri motocikel je tvoj sopotnik na vožnjah in zakaj ravno ta?

Svoj prosti čas preživljam s Triumph Bonneville T100. Čudovit 60's style motor za umirjeno vožnjo, ko si človek rabi oddahniti od vsakdanjega stresa. Gre za motorno kolo z 865 kubičnim parallel-twin motorjem. Moj sanjski motor o katerem sem sanjala 15let. Ne le, da mi je všeč vizualno, tudi vožnja z njim je zelo prijetna. Sicer pa velja Bonnie za nekakšno »klasiko« kar zadeva izgleda. Mešanica starega in novega. Kot nalašč za mojo dušo. Je moj prvi, vendar sigurno ne zadnji. Dolga leta že gojim ljubezen do znamke Triumph in upam, da se »Bonnie« kmalu pridruži še kakšen Anglež. Zakaj ravno ta motor? Zame osebno super motor, čeprav sem bila na začetku malo skeptična saj tehta dobrih 230kg, kar za žensko ni malo. Sploh, če je motor kdaj malo preveč utrujen in rad »zalegne« (smeh).

Kaj ti pomeni motor in vožnja z njim?  

Žal za vožnjo nimam več toliko časa kot bi želela. Kadar pa lahko, pa pobegnem v svoj svet. Po eni strani gre za pobeg pred realnostjo, meditacijo. Vožnje z motorjem so mi velikokrat prinesle tudi nove poslovne ideje. Zelo sem vesela, da sem v krogu motoristov, predvsem pa ženskih motoristk spoznala tako posebne in prijetne ljudi. In ravno to je čar motociklizma. Biti sam s sabo in imeti »5 minut« zase, po drugi strani pa spoznati prijetne ljudi s katerimi lahko zgradiš prijateljski odnos do konca življenja.

Motocikli in motorističen način življenja je bil dolga leta domena moških. Kako se v tej zgodbi počutiš kot ženska? Kako te sprejemajo moški in kako ženske? Se srečuješ s kakršnimikoli predsodki?

Opažam, da se stereotipi vedno bolj podirajo. Kar me zelo veseli saj verjamem, da lahko ženske opravljamo veliko stvari za katere je bilo znano, da so »moške vloge« v družbi. Tako imamo sedaj v Sloveniji že kar nekaj žensk, ki so recimo zaposlene kot mehaničarke ali vulkanizerke.
Predsodki seveda še vedno padejo. Vedno bodo obstajali. A opažam, da se družba počasi spreminja in ljudje dobivajo širino. Ni več čudno, če na cesti srečaš motoristko. Ni več toliko začudenja kako lahko 60kg ženska vozi 300kg motor. Ni več tako zelo čudno, če ti motor popravi ženska. Želim si le, da bi se ljudje včasih malo zamislili nad svojimi besedami in dejanji ter dali človeku priložnost, da se pokaže v najboljši luči. S tem mislim predvsem na to, da smo vsi motoristi vrženi v isti koš kot »divjaki na cesti«, »razgrajači« in podobno.

Torej, čeprav so še vedno ljudje, ki imajo določene predsodke pred motoristi na sploh, pa ocenjuješ, da se je položaj ženske na motorju v zadnjih letih vendarle spremenil?

Če pogledamo splošno, je motor že skoraj v vsakem domu. Pa naj gre za Tomos ali dirkalni motor za na pisto. In s tem se je povečalo tudi število žensk – motoristk. Nič novega ni, če se ženska v svojih 50ih odloči, da bo vozila motor in naredi izpit. Poznamo tudi »super babice«, ki v svojih 70ih vozijo motor, kot bi jih imele rosnih 25. Omejitve so samo v glavah ljudi in zelo me veseli, da si ženske drznejo pokazati svojo moč, svoj pogum in lahko brez slabe vesti vsaj za en krog doma pustijo svojo sicer sramežljivo, nežno, milo plat osebnosti.

V vseh letih na motorju se ti je verjetno nabralo precej najrazličnejših izkušenj. Katera je bila najlepša, ki bi jo izpostavila?

Najlepša izkušnja bo verjetno za vedno ostala zgodba kako sem prišla do moje »Bonnie«. Zgodba je precej dolga zato o tem kdaj drugič. Sicer pa zelo prijetna izkušnja vožnje z Moto Mrhami (skupina na FB), ko smo se punce v sklopu dogodka »Petrolettes Rällly«, ki sem ga organizirala letos zapeljale po različnih delih Slovenije, se prijetno podružile in nasmejale do solz, na poti domov pa nas je še do kosti premočil dež.

Pa najslabša izkušnja?

Najslabše izkušnje so nam motoristom verjetno tudi precej skupne. Motociklizem ne pomeni samo svobode, pomeni tudi veliko odgovornost. In za koga izmed nas to pomeni, da se ne vrne več domov. O teh stvareh je vedno težko govoriti, a žal nujno. Saj se je na vožnjo z motorjem treba vedno podati s trezno glavo.
Slovenija res potrebuje dirkališče na katerem se lahko sprosti adrenalin in s tem zmanjša možnost nesreč, ki se žal velikokrat končajo tragično.

Če se še nekoliko oddaljiva od motociklizma, kaj počneš sicer? Takrat, ko nisi na motorju?ž

Žal sem na motorju manj kot bi želela. Imam pa to srečo, da se včasih na kakšen sestanek pripeljem kar z motorjem. V večini primerov so bili ljudje celo navdušeni. Delam v kreativnem okolju in ni nenavadno, da se kreativec na sestanek pripelje v/na »nenavadnem« vozilu. Moj videz paše v ta rang »umetnika««smeh«. Več let sem bila (predvsem) koncertna fotografinja, a sem sčasoma presedlala na video. Pred kratkim sem odprla svoje podjetje kjer lahko svojo kreativo širim v različne smeri. Ob sebi imam čudovite ljudi s katerimi ustvarjamo unikatne produkte. Najsi gre za unikatke poslikave čelad, tekstilnih izdelkov kot so kape, po naročilu tudi šivam in tiskam. Poslikave delam z različnimi mediji, v zadnjem času največ delam airbrush. Sicer pa izdelujemo 3D natisnjene izdelke, delamo kalupe, nalepke in grafično oblikujemo. Z ekipo se zadnji dve leti ukvarjamo z izdelavo in lansiranjem produktov višjega kakovostnega razreda, a žal več informacij trenutno ne morem podati.
Še vedno delam tudi različno vrsto fotografije, video in postprodukcijo. Za vse ostale stvari kaj vse se počne, me lahko pocukate za rokav. Z veseljem odgovorim.
Prosti čas...kaj je že to? (smeh). Ker je težko ostati konkurenčen in se stvari lahko hitro spremenijo (primer Covid-19), je zame zelo pomembno, da ostanem na tekočem in poskrbim za to, da lahko zagotovim hrano za družino.
Zato si privoščim tisti »krog ali dva« z motorjem, ko mi to čas (in seveda vreme) dopušča. Vsak potrebuje svojih 5min.

Kaj bi za konec sporočila bralkam, ki se morda najdejo v nekaterih tvojih besedah ali pa jih je tvoja zgodba navdihnila?
Punce, dekleta, ženske, gospe...
Bodite pogumne in stopite svojim sanjam naproti!
Vse je mogoče!