Isadora Duncan se je rodila 26. maja 1977 v Kaliforniji, a jo je že kot 22-letno mladenko pot zanesla v Evropo in Sovjetsko zvezo. V poklicnem in zasebnem življenju je premikala ustaljene standarde. V plesu je eksperimentirala in razvijala nove sloge, zasebno pa je bila biseksualka in ateistka, odkrito pa se je spogledovala tudi s komunistično ideologijo.

Družinska sreča ji ni bila namenjena. Rodila je tri otroke, a sta prva dva v starosti 3 in 7 let utonila, ko je avto njune varuške zapeljal v reko. Tretji otrok je umrl kmalu po rojstvu.

Njeno življenje se je tragično končalo 14. septembra 1927 v Nici v Franciji. Kot sopotnica je prisedla v Amilcar CGSS v lasti Benoita Falchetta. Okoli vratu je nosila ročno poslikan šal, delo ruskega umetnika Romana Chatova, ki je bil darilo njene prijateljice Mary Desti. Prav ta ji je ob slovesu svetovala, naj si odene ogrinjalo, saj je bil večer hladen, vozilo pa je imelo odprto streho, a je Duncanova njen predlog zavrnila in se raje odločila za šal. Pred odhodom je zbrani družbi, ki jo je pospremila, dejala: »Adieu, mes amis. Je vais à l'amour!« (»Zbogom, prijatelji. Odhajam k ljubezni!«)

Ko je avto speljal, se je njen svilen šal zapletel okoli kolesa in zadnje osi, jo potegnil iz avta in ji zlomil tilnik. Destijeva je kasneje povedala, da jo je tik pred tem poskušala posvariti zaradi visečega šala, a je bilo prepozno. Isadoro Duncan so nemudoma odpeljali v bolnišnico, kjer so le še potrdili smrt.

Njeno truplo so upepelili, žaro s pepelom pa položili v grob njenih otrok na pariškem pokopališču.

Leta 1968 so o njenem življenju posneli film z Vanesso Redgrave v glavni vlogi.