Naš tokratni spremljevalec je trivratni Mini, ki je neposredni naslednik prvega, originalnega, Minija. Skozi desetletja se je ponudba razširila, dopolnile so jo različne karoserijske oblike, toda pričujoči model je srce znamke. Njegova oblika je nezamenljiva in prepoznavna. Celo nepoznavalci bodo že od daleč prepoznali britanskega posebneža, ki se sicer ponaša s posodobljenimi linijami in nekoliko večjimi dimenzijami, a osnovna oblika ostaja skozi generacije bolj ali manj enaka.

Moje prvo – sicer virtualno – srečanje z Minijem je bilo okoli leta 1990, ko je na male zaslone prišla serija Gospod Bean, kjer je rumeni Mini 1000 MkII, letnik 1976, spremljal svojega nerodnega voznika v prenekateri dogodivščini. S svojim značajem je bil zabavni malček idealen avto za lik, ki ga je upodabljal Rowan Atkinson: oba sta simpatična posebneža. Vse od takrat je bil Mini zame simbol Anglije, sicer meni nadvse ljube dežele, zato sem se razveselila priložnosti druženja z njim tudi v živo.

Mini se je na tržišču pojavil sredi prejšnjega stoletja kot neke vrste britanski odgovor na nemški »ljudski avto«. Sueška kriza je namreč predstavljala izziv zasnovati varčen in majhen avto, ki bo vseeno dovolj prostoren za prevoz štirih ljudi in bo cenovno dostopen. Zahteve, ki jih je moral izpolnjevati, so vodile do nekaterih zgodovinskih inovacij, kot je na primer drugačna namestitev koles in motorja za optimalen izkoristek prostora, rezultat pa je Minijeva značilna oblika. Po njegovem prihodu na trg leta 1959 so ljudje kmalu opazili, da Mini ni le prevozno sredstvo, pač pa je tudi simbol neodvisnosti in spontanosti, ki sta zaznamovala kulturo 1960-ih.

Ideologija Minija se skozi leta ni spremenila. Pričujoči trivratni model je še vedno preprosto Mini, brez spogledovanja z drugimi segmenti, brez preobilja moči, ki jo najdemo pri nekaterih njegovih izpeljankah.

Njegov videz zaznamujejo okroglosti, tako na zunaj, kot tudi v notranjosti, kjer izstopa okrogel infotainment s zabavnimi animacijami, ki mu skupaj z »aviatičnimi« gumbi v retro stilu daje pridih igrivosti. Bolj individualizirano izkušnjo si lahko pričaramo z izbiro barve ambientalne osvetlitve, kjer lahko izbiramo praktično po vsem barvnem spektru. Ko sem sedla za volan, me je presenetila prostornost potniške kabine glede na majhne dimenzije zunanjosti. Sedi se razmeroma nizko, kar mi ponavadi ni všeč, pri Miniju pa to ne predstavlja težav, saj je preglednost zelo dobra.

Mini je zabaven za vožnjo. Čeprav je majhen in lahek, se dobro drži ceste, neravnine pa tudi kar spodobno pobira. Za več užitka med vožnjo skrbi prijeten zvok dvolitrskega motorja z močjo 131 kW, moč pa na prednja kolesa prenaša športni menjalnik Steptronic z dvojno sklopko. Kombinirana poraba je znosnih 6 litrov na 100 km. Sedanja generacija Minije je prav mogoče zadnji čistokrvni bencinar, saj namerava že do konca desetletja Mini postati samo električni proizvajalec.

Zabaven dodatek za poletne izlete je tudi panoramska streha z elektronskim odpiranjem. Dodatna varnost je v rokah asistenčnih sistemov, kot sta aktivni tempomat in vzvratna kamera, za udobje pa skrbijo številni priročni dodatki, od ogrevanega volana in sedežev, do plošče za brezžično polnjenje pametnih telefonov. Pri slednji moramo sicer poudariti, da je nekoliko premajhna za največje telefone, že Samsung Note 9 je moral uporabiti kar klasično polnjenje z USB kablom.

Ena izmed Minijevih manj všečnih lastnosti pa je njegova cena. Za osnovno izvedbo tega modela je potrebno odšteti 26.800 evrov, kar je občutno več od cen njegovih tekmecev v segmentu. Naše testno vozilo je imelo še obilo dodatne opreme v skupni vrednosti dobrih 17.000 evrov, kar je naneslo na končno ceno 43.262 evrov.