Madžarska se mi nikoli ni zdela posebej vredna pozornosti, že prej kot lingvistična ugrofinska enklava med samimi slovanskimi in germanskimi deželami, pa potem s tisto šoping obsesijo v devetdesetih, na koncu pa tudi s sedanjim režimom, o katerem raje sploh ne bi. Potem pa je naneslo, da se je ponudila prilika, da skočim do madžarske prestolnice v okviru službenih obveznosti. Ker low-key silno rada potujem, čeprav so mi v mladosti potovanja povzročala precejšen stres, sem se priložnosti, ki se je dobesedno pojavila iznenada, razveselila. Sodelavec je bil nekoliko manj vzhičen zaradi logističnih težav in bi skoraj celotno ekspedicijo odpovedal, a so se naposled stvari postavile na pravo mesto, pa sva šla.

Do Budimpešte je iz Ljubljane vožnje okoli 5 ur, od tega je le dobra polovica po Madžarski. Večina avtoceste je dokaj nezanimive, z izjemo odseka, ki ponuja razgled na Blatno jezero. Ko sva se približevala ogrski prestolnici, me je kolega kratkočasil z geografskimi in zgodovinskimi zanimivostmi o mestu, nato pa je rekel: »Zdaj pa lahko počasi pripraviš telefon in kaj slikaš.« Po nekaj minutah vožnje mi je postalo jasno, zakaj. V mesto sva se pripeljala skozi sodobno industrijsko območje, ki je verjetno kar stalnica tovrstnih metropol, mene osebno je nekoliko spomnila na predmestje Zagreba. Ko pa sva se približala centru mesta, se mi je odprl pogled na staro avstroogrsko arhitekturo, z veličastnostjo katere se ne more kosati nič, kar sem do zdaj videla.

Ogromne zgradbe s čudovitimi detajli, impozantni mostovi, ob katerih je opazovalcu takoj jasno, zakaj imajo lepo zveneča imena in se jim ne reče zgolj »tisti most tam čez Donavo«. Poseben čar ima tudi kombinacija arhitekturne dediščine iz časa avstroogrske in mestnih predelov in stavb v socialističnem slogu, vsega skupaj pa se je dotaknil tudi že padec železne zavese. Če bi človek mislil, da se je iz Ljubljane pripeljal nekam ne manj razvit vzhod, bi se lahko ugreznil v zemljo od sramu. Kot je rekel kolega, Ljubljana je v primerjavi z Budimpešto vasica.

Sicer pa so posamezni mestni predeli dokaj različni – od izjemno urejenega strogega centra, preko sredimestnih gradbišč, ki jih poznamo tudi v Ljubljani, do shady uličic, kamor urbanistične službe za urejanje okolice bolj poredko zaidejo in so zelenicam podobe površine nepokošene, nekakšne žive meje pa nepostrižene. Redkost, ki je v Sloveniji praktično ne poznamo več niti v zahojenih zaselkih z nekaj tisoč prebivalci, pa je brezplačno parkiranje v trimilijonski Budimpešti. In iskanje parkirnega mesta tudi ne predstavlja nobenih težav.

In čeprav so nas med delovnimi obveznostmi na Hungaroringu gostoljubno nakrmili (dasiravno ne tako sofisticirano, kot so za nas poskrbeli v sosednji Avstriji), je bilo zvečer vendarle treba poiskati nekaj za pod zob. Prvi večer sva s kolegom kot ortodoksna Evropejca zavila v najbližji Burger King, kjer sva za pošteno večerjo odštela komaj kaj več, kot bi naju v domovini stal en sam hamburger v McDonaldsu. Drugega večera naju je zajel nekoliko bolj avanturističen duh, vendar sva hitro ugotovila, da je pandemija pustila posledice in sodelavčeve priljubljene krčme ni več. Našla sva drug lokal, ki pa je že od daleč izgledal nekoliko preveč high-end, kar je potrdil tudi pogled na cenik, zato sva se odpravila naprej. S pomočjo Googlovih ocen sva pristala v kar simpatični piceriji, kjer so imeli posrečen sistem z listkom, na katerem si odkljukal želene dodatke na pici. Zame je bil to nepogrešljiv ananas (ja, ena tistih ljudi sem). Pica je bila fenomenalno okusna, niti malo ne pretiravam, če trdim, da je bila ena najboljših, kar sem jih kdaj jedla, pa niti nisem bila lačna, ko sem se je lotila. Tudi čez postrežbo ne bi imela kaj pripomniti, če se ne bi na računu znašel dodatek, ki ga nobeden od naju ni naročil. A ker so cene v gostinskih lokalih že tako nizke, se mi ni zdelo vredno razburjati zaradi tega. Preveč.

Ker sem že v letih, kot so tovrstna potovanja bolj umirjene sightseeing narave, morebitnih bralcev ne morem pokratkočasiti s kakšnimi zabavnimi in ekscesnimi dogodivščinami, če pa je že bila kakšna, je pa pod embargom. Še zaenkrat.

Zaradi časovne stiske je bilo v treh dneh izvedljivih le nekaj mimobežnih voženj, med katerimi mi je uspelo ujeti nekatere izmed najimpresivnejših prizorov, ostalo je pa še toliko nepregledanega, neobčudovanega in nefotografiranega, da je ponovni obisk Budimpešte le še vprašanje časa. Ali kot je rekel sodelavec, v takšno mesto se lahko takoj zaljubiš.