Vsaj eden pa je le še ostal. Fordov S-Max, izboljšan s sodobnimi linijami in hibridnim pogonom. Vozilo v velikosti kombija morda na prvi pogled ne bi spadalo v ženske roke, pa tudi sama sem imela nekoliko predsodkov pred to karoserijsko obliko. Niti pomotoma ne zaradi velikosti, velikost v tem kontekstu ni pomembna, pač pa me je odbijala ravno konotacija, ki sem jo v začetku omenila. Vsa ta evforija okoli enoprostorcev v prvem desetletju tega stoletja, sploh pri mladih družinah, mi je bila odbijajoča. Češ, zakaj je treba zganjati tak cirkus, če dobiš otroka? Nas so naši starši prevažali v Fičkih in Bolhah, sama sem svoje dojenčke vozila s Twingom prve generacije, pa smo vsi čisto lepo odrasli. Že res, da sem pri svojem stališču izhajala iz nepoštene prednosti – za Twinga je bila mala malica vkrcati družino in še voziček za povrh. Ostali mestni malčki so imeli več težav. Toda to ni zgodba o malčkih.

Ob prvem srečanju s Fordovim S-Maxom, ali Maxom za prijatelje, se na svoje predsodke niti nisem spomnila, ker ga prvi hip niti nisem dojela kot enoprostorca. V oči mi je padla njegova eleganca. Privlačne linije, koničasta aerodinamična oblika z impozantnim nosom, posebna barva, ki je v osnovi sicer črna, če pa jo pogledaš od blizu, pa opaziš lesketajoče globoko modre pigmente.

Še bolj mi je postal všeč, ko sem sedla za volan. Sedi se fantastično visoko, pregled nad cesto je odličen, še boljši je zaradi deljenega A stebrička, ergonomija sedežev je nadvse prijazna do hrbta in vratu, sploh če nam slednja rada ponagajata. Za edini očitek sedežem je bržkone kriv material, saj je usnje ob premikih rado nekoliko zaškripalo, vendar ne toliko, da bi bilo sploh vredno temu posvečati pozornost. Kljub svojemu dobremu metru in pol višine nisem imela občutka, da se bom izgubila v prostornosti kabine, ker sem si voznikovo mesto lahko povsem natančno prilagodila. Notranjost je sicer v znamenju purizma. Izbirnik avtomatskega menjalnika je sicer klasičen okrogel Fordov gumb, vse ostalo pa na prvi pogled ne razkriva družinske pripadnosti. Visoka sredinska konzola je v zaobljenem loku povezana z armaturno ploščo, kjer se zaključi z zaslonom infotainmenta, za njim pa najdemo širok in plitev predal, v katerega lahko spravimo stvari, ki jih želimo imeti pri roki, nočemo pa, da so vsem na očeh ali pa da se kotalijo po avtu. Še en tak predalček je nad vzvratnim ogledalom, kjer bodo najverjetneje našla domovanje sončna očala, ob njem je pa še dodatno vzvratno ogledalce, ki vozniku ponuja pogled na zadnje sedeže za nadzor morebitnega podmladka. K udobju prispevajo svoje tudi klasični gumbi, ki nekoliko olajšajo izbiro različnih funkcij med vožnjo.

Maxove prostornosti ni potrebno posebej poudarjati, ker je to njegova najočitnejša karakteristika, pa vseeno ji bom namenila nekaj besed. V potniški kabini je dovolj prostora, da se tudi na zadnjem sedežu trije potniki peljejo zelo udobno, na hrbtu prednjih sedežev pa je zložena priročna mizica z držalom za pijačo. Po želji lahko proizvajalec vgradi še šesti in sedmi sedež, če pa se zanju ne odločimo, pa nam ostane ogromno prostora v prtljažniku. Osnovnih 700 litrov lahko s podrtjem sedežev povečamo na 2000, podiranje sedežev pa je s pomočjo stikal v prtljažniku zelo enostavno – le pred tem moramo umakniti morebitne predmete s sedeža.

Če je njegova prva odlika očitna že na prvi pogled, pa se druga skriva pod pokrovom motorja. Max je FHEV ali polni hibrid, kar pomeni, da ga ne polnimo, pač pa se njegova baterija napolni sama s pomočjo motorja in rekuperacije energije ob zaviranju, električni del hibridnega pogona pa je zadolžen za uglajeno in tiho speljevanje ter počasno vožnjo v mestu, pa seveda za nizko porabo. Ta je v mojem primeru znašala slabih 5 litrov, kljub temu, da avto tehta skoraj 2 toni (natančneje, 1827 kg, s potniki in vso mojo kramo smo kar pri dveh tonah) in kljub temu, da je prostornina njegovega motorja 2,5 litra, moč pa 140 kilovatov. Poln tank je tako obljubljal dobrih 1000 kilometrov vožnje.

Preklapljanje med električnim in bencinskim pogonom ni zelo izrazito in ni moteče, zaradi solidne izoliranosti kabine je vožnja prijetna tudi ob nekoliko višjih hitrostih na avtocesti. Kljub konkretnim dimenzijam je dokaj okreten, vodljivost je dobra, vozna dinamika pohvalna. Asistenčni sistemi delajo dobro, osebno sem bila najbolj vesela 360-stopinjske kamere. Čeprav je preglednost dobra, pa je zaradi velikosti vseeno neposredno pred avtom precejšnji mrtvi kot, ki pa ga z vklopom kamere na prednji strani zlahka premagamo in tako varno prevozimo domače dvorišče tudi, če se po njem sprehajajo ljubljenčki ali otroci.

Po druženju s Fordovim S-Maxom mi res ni jasno, zakaj je segment enoprostorcev izgubil priljubljenost. Gre za avto, ki ne dopušča kompromisov, ki ponuja vse, kar se lahko spomnimo zahtevati in pričakovati od njega. Kot razgledan in uglajen gospod v najboljših letih. Čeprav večino časa ne prevažam večjih predmetov ali večjega števila ljudi, bi bil, če bi ta hip načrtovala nakup avta, eden mojih glavnih favoritov, preprosto zato, ker se v njem človek zares dobro počuti. Ker se počutiš, kot da voziš tank z udobjem limuzine. In cena? Glede na trenutne trende niti ni ekstremna. Za osnovno različico je potrebno odšteti 42.330 evrov, testni primerek pa je stal 47.880 evrov.