Dnevi proti koncu oktobra so tradicionalno rezervirani za občudovanje tisočerih odtenkov listja v zadnjih jesenskih žarkih, gretje premraženih rok s pečenim kostanjem, nabiranje jesenskih plodov z otroki, ki se mu je v zadnjih letih pridružilo še praznovanje posvojene noči čarovnic, oktobrska romantika in igrivost pa se zaključita z dostojanstvenim spominom na naše pokojnike ob prazniku, ki pogosto služi tudi druženju s še živimi sorodniki. Takšna je vsaj idealizirana podoba jeseni. V praksi pa zadnji tedni v oktobru ne potekajo niti pomotoma tako romantično.

Za začetek, čudovite jesenske barve spremlja praviloma tudi neprijeten mraz in z njim povezano tajanje naših jeklenih konjičkov preden jih navsezgodaj zjutraj osedlamo in poženemo v dir. Vsaj s tem nam je bilo ob letošnjih toplih temperaturah prizanešeno. Za razigrano poskakovanje po gozdu ne glede na temperature ni časa, ker je kup stvari, ki jih je potrebno pred zimo urediti, pa naj gre za nabavo kurjave, pripravo vozila na zimo ali pa ureditev grobov pred prvonovembrsko proslavo. Dan spomina na mrtve je sicer zelo lep praznik ki ga v različnih izpeljankah poznajo številne kulture. Prav je, da se spominjamo ljudi, ki so bili nekoč pomemben del našega življenja in to ostajajo še danes, čeprav jih ni več med živimi. Njihovemu spominu se lahko poklonimo na različne načine, v naši kulturi pa je daleč najbolj uveljavljena ureditev in okrasitev grobov ob prvem novembru.

Moji otroški spomini na prvi november so podobni spominom na ostale praznike. Bilo je lepo, živahno in vznemirljivo. Že nekaj dni prej sta mama in babica pripravljali šopke in ikebane, s čemer je bilo skozi moje otroške oči ogromno dela, preveč, ker se takrat nihče ni utegnil igrati z mano. Pa nič zato, sem pa opazovala dogajanje. Ko je bil družinski grob urejen, je napočil prvi november, prišli so strici in tete s svojimi otroki, kar je bilo vedno nadvse zabavno. Popoldne enkrat smo se vsi skupaj še odpravili na komemoracijo na pokopališče, kar je bil veliki finale vsega dogodka. Sicer nisem vedela, za kaj gre, ampak nekaj se je dogajalo, poleg tega sem si na pokopališču dodobra napasla oči na meni najljubših rumenih krizantemah z okroglimi cvetovi. Takšen je bil dan spomina na mrtve v času mojega otroštva, zdaj, ko ga gledam skozi odrasle oči, je pa dobil nekaj novih razsežnosti. Prvi november ni le druženje s sorodniki, ki jih človek sicer redko vidi, pač pa je potrebno v skladu z razširjenim običajem urediti grobove svojih prednikov, kar lahko marsikomu predstavlja precejšen napor, ki pa ga lahko ublažimo z ustreznim pomočnikom. V mojem primeru je bil to Citroen Berlingo.

Francoski dostavnik velja za utemeljitelja segmenta vozil za prosti čas, na trgu pa je že četrt stoletja. Ponaša se s praktičnostjo in modularnostjo, zasnovan je tako, da lahko zadosti najbolj raznolikim potrebam voznikov in potnikov ter nagovori zelo širok krog kupcev. Zunanjost je sicer škatlasta v maniri tipičnega gospodarskega vozila, njegove poteze pa so prepoznavno Citroenove. Potniška kabina je utilitarna, z obiljem odlagalnih mest, skupno jih je kar 28. Med najbolj uporabnimi je predal na armaturni plošči za volanom, zanimiva pa sta tudi oglata prostora za pijačo, ki sta zaradi nizke kozole nameščena na armaturki ob vratih. Avto je registriran za 5 oseb, potniki na zadnjih sedežih vstopajo skozi drsna vrata, na voljo pa imajo tudi dve zložljivi mizici na hrbtnih delih prednjih sedežev. Notranjost v splošnem daje prednost praktičnosti pred potovalnim udobjem.

Posebnost najnovejše generacije Berlinga je v njegovem pravnem statusu. Potniška različica je namreč odslej na voljo le v električni izvedbi, a je Citroen svojim kupcem želel ponuditi tudi različico s klasičnim pogonom. Ta je na voljo le v tovorni različici, ki pa lahko še vedno prevaža potnike, le da vsebuje nekaj posebnosti. Potniški in tovorni prostor sta ločena z rešetko, namesto klasične šipe pa bo imel v tretji vrsti na njenem mestu kovinsko polnilo. Od običajnega osebnega avta se razlikuje tudi v tem, da ga bo moral lastnik vsako leto peljati na tehnični pregled.  S prostornim prtljažnikom je bil v poznooktobrskih dneh kot nalašč za naloge, ki so me čakale.

Moja mama skozi vse leto ureja grob svojih staršev, pred prvim novembrom pa se mu, tako kot večina ostalih krajanov, nekoliko bolj posveti. To vključuje tudi zamenjavo okrasnega peska in okrasitev s šopki in ikebanami. Ker živimo kar nekaj kilometrov od pokopališča, mama pa nerada vozi, sem ji pri tem na pomoč priskočila z Berlingom. Njegov velik prtljažnik z ravnim nakladalnim dnom je bil namreč idealen za prevoz vreč z okrasnim peskom in cvetja za šopke.

Odpeljali sva se do bližnje Cvetličarne Peruš, kjer sva kupili dve 25-kilogramski vreči z dvema različnima vrstama peska ter cvetje. Pot naju je peljala do pokopališča, kjer sva del groba prekrili z okrasnim belim peskom, mama pa je nato doma iz cvetja izdelala več šopkov in ikeban. Ko so bili aranžmaji končani, sva previdno odpeljali na pokopališče tudi njih in grob mojih staršev je bil urejen brez hujših skrbi in z relativno malo napora, zahvaljujoč tudi Berlingu.

Del slovenske in tudi naše družinske tradicije pa je tudi obisk grobov ostalih bolj oddaljenih prednikov. Skozi več generacij se tako pokopališč, kjer ima človek pokopanega kakšnega svojca, kar nabere in če bi jih želel vse obiskati, je lahko to precejšen zalogaj, tako časovno, kot finančno. Berlingo ima tudi tu vse pod nadzorom. Njegov 1,5-litrski dizelski motor se ponaša z vzorno varčnostjo, poraba goriva se je zadrževala pri 4,5 litrih po magistralnih cestah, na avtocesti pa se je sicer res povzpela na sedem litrov. Ampak za turnejo od pokopališča do pokopališča s polnim prtljažnikom šopkov in sveč, pa še kakšnega priboljška za gostitelje, če bomo kje obiskali še živeče sorodnike, je varčni in prostorni Francoz dobra izbira.

Urejanje grobov pred dnevom spomina na mrtve in druženje na osrednji slovesnosti ob na pokopališču pa ni nikakršna slovenska posebnost. Podobne običaje poznamo tudi drugod po svetu, eden najbolj znanih je mehiški Dia de Muertos, ki ga je Unesco zaradi njegove posebnosti razglasil celo za  nesnovno kulturno dediščino človeštva. Dan spomina na mrtve v Mehiki praznujejo kar dva dni. Na predvečer praznika okrasijo grobove in postavijo oltarje za pokojnike. Nanje položijo fotografijo pokojnika, sveče in predmete, ki so jih pokojni imeli radi, tudi njihovo najljubšo hrano in pijačo. Prvega novembra prirejajo sprevode s plesom, glasbo, hrano, pijačo in najrazličnejšimi pisanimi oblačili ter maskami. Mehičani verjamejo, da v noči iz prvega na drugi november duše mrtvih pridejo nazaj in obiščejo kraje, kjer živijo njihove družine in prijatelji ter se pogostijo s hrano na oltarju. Drugega novembra pa se zberejo v družinskem krogu in se ob hrani in pijači spominjajo življenja pokojnih. Po koncu dvodnevnega praznovanja oltar pospravijo in pojejo sladki kruh, imenovan kruh mrtvih. Mehičani domove in pokopališča okrasijo tudi z lobanjami ali pa si obraz porišejo tako, da so videti kot lobanje.

Moji pokojniki so pogosto v mojih mislih. Ne povezujem jih s pokopališčem. Nimam občutka, da so tam. Spomin nanje ohranjam skozi stvari, ki jih počnem, z načinom, kako živim svoje življenje, ne le z urejanjem njihovega groba. Čeprav ni z ohranjanjem tradicije nič narobe.