Mini Cooper med vsemi ostalimi avtomobili izstopa po svoji drugačnosti. Medtem ko so ostale znamke vestno sledile vsakokratnim modnim trendom, se je Mini le subtilno prilagodil v finesah, osnovna oblika pa je ostala prepoznavna in zelo podobna izvorni, s katero se je uveljavil kot avto, ki je postavljal nove standarde. Pričujoči Mini John Cooper Works je njegova navita, športna različica, ki pod posodobnjeno preobleko klasičnega minija skriva precej presenečenj.

Da bi razumeli, s čem ali raje s kom imamo opravka, je potrebno razumeti njegovo ime. Mini Cooper se je pojavil na svetu konec petdesetih kot majhen in varčen avto, ki je bil ob vse hujši naftni krizi alternativa požnešnim velikim avtomobilom. Skozi desetletja je dobil več različic in izpeljank, ta pa je – kar se tiče karoserijske oblike – še vedno tradicionalna izvedba, ki pa s svojimi lastnostmi ohranja dediščino Johna Cooperja, soustanovitelja podjetja Cooper Car Company, izvornega proizvajalca britanskih avtomobilčkov, ki je bil obenem tudi navdušen dirkač, ljubitelj motošporta in pomembno ime v razvoju Formule 1 v Veliki Britaniji. Vse to moramo imeti v mislih, ko spoznavamo našega JCW Minija.

Malčka sem prvič videla nekega oblačnega dne in takoj mi je bila všeč njegova skrivnostna črna barva z rdečimi dirkaškimi črtami na pokrovu motorja. Ko je posijalo sonce, je dobedesno pokazal svojo pravo barvo, ki me je spominjala na lovsko zeleno. Ker nisem ravno strastna ljubiteljica zelenih odtenkov, je moje navdušenje sprva malce splahnelo, a sem se potolažila, ko sem v njegovih dokumentih prebrala, da se odtenek imenuje rebel green – uporniško zelena. To pa je njegov značaj tudi kaj dobro opisalo.

Potniška kabina je prepoznavno minijevska – pod velikim okroglim zaslonom so »letalski« gumbi za izbiro različnih funkcij, med drugim tudi gumb za izbiro načina vožnje, standardnega, športnega ali varčnega, ne smem pa pozabiti niti stikala za zagon motorja, ki ima med njimi osrednje mesto. Na sredinski konzoli je ročica avtomatskega menjalnika in nekaj odlagalnih površin, v naslonu za roke pa je tudi postaja za brezžično polnjenje telefona. Ki pa jo boste – kot smo pri Miniju že vajeni - lahko uporabljali le, če imate manjšega. Moj Galaxy S22 Ultra je bil odločno prevelik in sem se za potrebe polnjenja morala zanesti na klasično žično povezavo. V notranjosti ni posebnih sprememb v primerjavi z ostalimi Miniji, tudi ta se ponaša z znamenitim občutkom gokarta. Sama bi sicer prej temu rekla občutek dirkalnika.

Pod pokrovom motorja je namreč dvolitrski vrstni štirivaljnik s turbopolnilnikom, ki se ponaša z močjo 170 kW, povezan pa je z osemstopenjskim avtomatskim Steptronoic športnim menjalnikom, ki moč prenaša na prednja kolesa. Stotico doseže v 5,9 sekunde, njegova najvišja hitrost pa je 240 km/h. Kljub zmogljivemu motorju je poraba zelo obvladljiva, brez posebnega varčevanja z gorivom je znašala dobrih 6,5 litrov na 100 km. Dediščino svojega idejnega očeta, po katerem nosi tudi ime, pa ne občutimo le v hitrosti, pač pa jo tudi slišimo v 95mm dvocevnem športnem izpušnem sistemu.

Mini John Cooper Works je izjemno zabaven za vožnjo. Z njim lahko suvereno polagamo ovinke in na ravninah malce bolj pohodimo plin. Asistenčni sistemi nudijo dobrodošlo pomoč, aktivni tempomat deluje vzorno, pozabiti ne smem vzvratne kamere, prostora pa je na zadnjih sedežih in v prtljažniku povsem dovolj za prtljago dveh prijateljic, ki si želita privoščiti zabaven oddih od sitnih dedcev. Ali za prtljago mamice in enega ali dveh otrok. Okej, bil bi prostor tudi za dedca, ampak potem lahko kar pozabimo na sproščujočo in zabavno vožnjo.

Osnovna različica Minija JCW stane dobrih 33 tisočakov, moj prijateljček pa je imel še kup dodatne opreme, ki je njegovo ceno dvignila na 47.700 evrov.