Alfa Romeo je nekoliko posebna znamka. Da se razumemo, vsaka znamka ima svoje privržence in vsaka znamka ima določene prednosti in slabosti. Opažam pa, da so »Alfisti« razred zase, predvsem zaradi neke čudne mešanice čustev, ki jih gojijo do svojih jeklenih konjičkov. Po eni strani ne skrivajo občudovanja do lepih predstavnic vrste, po drugi strani pa se odkrito norčujejo iz njihovih slabih lastnosti, jih omalovažujejo in kažejo do njih splošen prezir. Skoraj malce podobno, kot določena subkultura moških dojema ženske. Znanca, ki je navdušen alfist, sem že večkrat vprašala, kaj je s tem. Zakaj so takšni oboževalci te znamke, če pa jo na vsakem koraku kritizirajo. Do danes nisem dobila razumljivega odgovora. Je pa bilo dovolj, da sem z nestrpnostjo pričakovala trenutek, ko bom lahko sedla za volan kakšne Alfe in se prepričala o tem, kaj je na njih tako posebnega. Ali tako groznega.

Alfa Sprint urednika Avtomanije. Prvi stik z mistično znamko v 35 let starem starodobniku.

S samo znamko Alfa Romeo se pred tem nisem kaj dosti ukvarjala. Prva omemba Alfe v moji okolici je bila, ko me je pred več kot četrt stoletja nek mladenič poskušal šarmirati s svojimi superlativnimi lastnostmi in se je pohvalil, da vozi Alfo Romeo 156. V resnici je vozil Zastavo 128, kar pa je bila še najbolj nedožna izmed njegovih neresnic. Pa tudi povsem nepotrebna, ker zame kot ne-alfistko je bil to pač nek avto. Kasneje sem nekje ujela, da veljajo Alfe za pretirano zmogljive in hkrati cenovno dostopne avtomobile in kot take nevarne za mlade fante. Koliko je v tem resnice, nisem nikoli raziskovala. Ko sem mnogo let kasneje spoznala nekoga, ki dejansko ima v garaži Alfo (čeprav je ne vozi in jo ima bolj kot relikvijo, spomin na mladost in projekt za prihodnost), sem začela postopno spoznavati to nenavadno navdušenje lastnikov nad temi italijanskimi avtomobili. O Alfistih bi se lahko pošteno razpisala, vendar bom na tem mestu dala prednost moji Alfi, ki je z mano pričakala leto 2023.

Alfa Romeo Tonale je bila med poznavalci in navdušenci nad avtomobilizmom težko pričakovan model, zato je ob prihodu vzbudila precej zanimanja in morala izpolniti visoka pričakovanja. Tisti, ki so jo videli, so jo bodisi zelo pohvalili, bodisi povsem skritizirali, zato res nisem vedela, kaj naj pričakujem od nje.

Prvi vtis je bil pozitiven. Navduši že animacija žarometov, ki se postopno prižgejo, in nas prisili, da se ustavimo in za hipec občudujemo avto. Prednja maska je oblikovana v značilni obraz Alfe z enostranskim brkcem, kot je moj podmladek poimenoval stransko nameščeno registrsko tablico. Animacijo z lučmi in grafiko prednjega dela vidimo tudi na digitalnem zaslonu za volanom ob zagonu motorja, ob izklopu pa se na enak način pokaže zadnji del. Na armaturni plošči je pred sovoznikovim sedežem svetlobna letev v rdeči barvi, ko je motor v teku, ter v beli, ko motor ugasnemo in preden zapustimo ter zaklenemo avto. Na sredinski konzoli je še ena simpatična estetska popestritev – značka v barvah italijanske zastave. Kot se za križanca spodobi, se v Tonaleju sedi solidno visoko, preglednost je odlična. Zaradi hibridnega pogona je speljevanje tiho in gladko, bencinski motor pa dokaj diskretno prevzame vajeti od elektrike.

Notranjost sicer ne poka od obilja digitalizacije, zaslon infotainmenta je precej osnoven, vendar ima vse najpogojsteje uporabljane fukncije. Pod njim je zanimivo poševno oblikovana polnilna postaja, ki sicer ob namestitvi telefona obljublja hitro polnjenje, vendar, če imamo večji model telefona, bo njegovo nameščanje zahtevalo kar nekaj manevriranja, preden ga bomo stlačili na poličko. Ob polnilni postaji je še vrtljivi gumd d-n-a, s katerim izberemo način vožnje: dinamičen, naraven ali napreden.

Pod pokrovom je 1,5-litrski motor s hibridno podporo in povezan s samodejnim menjalnikom, ki mu nimam kaj očitati, za tiste voznike, ki bi radi s prestavami sami eksperimentirali, pa sta za volanom nesorazmerno ogromni lopatki, ki sta kljub velikosti dovolj ergonomsko nameščeni, da ne ovirata preveč dostopa do smernika in ročice za brisalce.

Če najino druženje ne bi potekalo ravno v najbolj živahnem delu leta, ki za nameček ne skopari z zimskimi razmerami v višjih legah, bi se s Tonalejem podala po poteh, ki so mu dala ime – čez italijanski prelaz Tonale. Na takšnem potovanju bi se tudi dodobra seznanila z najnovejšo Alfo. A ker ni bilo časa, sem morala improvizirati. Z Alfo sva obiskali kraj, ki sicer ni gorski prelaz, je pa imel podobno vlogo pred stoletji, ko je bil praktično edina točka, ki je povezovala dve regiji. Obiskali sva Mitnico.

Mitnica je dobro desetletje star objekt ob reki Dravi v majhnemu mestecu Muta, naselju z dvema jedroma, ki ima dobrih 2000 prebivalcev in leži ob magistralni cesti Dravograd – Maribor. Čeprav je Muta mojega domačega kraja oddaljena le nekaj več kot 10 kilometrov, me je pot le redko zanesla tja, v času mojega otroštva pa je kraj sploh nosil negativne konotacije. Ko so konec osemdesetih na reki Bistrici v avstrijskem Sobothu nad Muto zgradili jez, je projekt sprožil močno neodobravanje med krajani Mute, saj naj bi v primeru porušenja kraju grozilo popolno uničenje. Na grožnjo so še vrsto let opozarjale oznake, ki so zaznamovale linijo, nad katero bi se morali v primeru sprožitve alarma umakniti prebivalci. Nekoliko kasneje se je na Muto preselila moja najboljša prijateljica, s katero sva po tem bolj ali manj izgubili stik, kar je bil še dodaten razlog, da mi mestece ni bilo pretirano simpatično. A ko sem kasneje, na začetku svoje novinarske poti, večkrat službeno zašla tja, sem si podrobneje ogledala zanimivo arhitekturo in geografsko lego Mute. In od kolegice Vuzeničanke izvedela, da je stvar, ki je na Muti najlepša, razgled na Vuzenico (kot ste bralci že uganili, gre za sosednje naselje, ležeče pod vzpetino, na kateri se je razvila Muta). Izvedela sem tudi, da prebivalci sosednjih vasic niso enotni glede tega, ali na Muti živijo Mutci ali Mutanti (v resnici so Mučani), pa da je silno zabavna potegavščina prepričati prebivalca Mute, da izgovori besedo »prokrom«. Lokalci razumete, za ostale pa kratko pojasnilo: na Muti zaradi močne prisotnosti nemškogovorečega prebivalstva v preteklosti nekako nativno izgovarjajo uvularni R, podoben, kot ga slišimo pri naravnih govorcih nemščine in francoščine. Ampak dovolj šal na račun Mutcev, Mutantov in Mučanov. Naselje je prav simpatično, sestavljata ga zgornji in spodnji trg, ali kot rečejo krajani, zgornja in spordnja Muta, ki sta med sabo povezani z ozko cesto.

Ime kraja, ki mu v nemščini rečejo Maut, seveda izvira iz funkcije, ki jo je Muta imela v srednjem veku. Promet med koroško in štajersko regijo je potekal po reki Dravi, skozi sicer precej nedostopno območje. Ob deželni meji ter na stičišču dveh pomembnih poti so v 12. stoletju postavili mitnico, kjer so trgovci v skladu s takratnimi zakoni plačevali ustrezne dajatve. Kmalu za tem so v bližini zgradili še grad, zaradi odlične lege pa se je začelo razvijati naselje. Plemstvo se je iz svojega prvotnega grajskega prebivališča v 16. stoletju preselilo v mestno graščino Kienhofen na zgornji Muti, v kateri ima danes svoje prostore Občina Muta. Stavbo iz leta 1510 so pogosto prenavljali, zadnjo prenovo je doživela pred kratkim, in ima zdaj bidermajersko okrasje. Na zgornji Muti sta med drugim še cerkev sv. Marjete z baročno čebulasto z zaključenim zvonikom pred vhodom in manjši vodni stolp, zgrajen leta 1927 za izboljšanje oskrbe z vodo.

Muta ima tudi dolgoletno kovaško tradicijo, zaradi katere so pred pol stoletja odprli kovaški in gasilski muzej, kovaška obrt pa je v obliki za kraj pomembnega kovaškega podjetja živa še danes. Na to opozarja tudi velik gibljiv kip kovača ob glavni cesti.

Mitnico ob Dravi, ki je botrovala nastanku kraja, so sprva preselili na zgornjo Muto, kasneje pa je zaradi številnih sprememb zakonodaje in predpisov prenehala z delovanjem. Vse do začetka drugega desetletja 21. stoletja. Leta 2011 so namreč ob izlivu reke Bistrice v Dravo zgradili športno-turistični park z osrednjim objektom, ki so ga poimenovali Mitnica. Seveda sodobna Mitnica ne služi carinjenju trgovskega blaga, pač pa ponuja informacije turistom in tudi naključnim mimoidočim, ki si lahko privoščijo tudi kavo ali osvežilno pijačo.

Prikupen sodoben objekt je nudil simpatično kuliso za fotografsko seanso moje Alfe in po nekaj minutah fotografiranja je k nama pristopil vidno navdušen gospod. Alfist, kajpada. Povprašal je po karakteristikah Tonaleja, si ga ogledal z vseh strani in mi zaupal, da je bil nekoč ponosen lastnik enega redkejših primerkov Alfe. Zdaj razmišlja o nakupu nove italijanske lepotice in Tonale je visoko na lestvici kandidatov.

Namesto dolgega potovanja čez prelaz Tonale (ki še čaka na poletno priložnost), sva si z Alfo privoščili le kratek izlet na Muto, ki je bila nekdaj trgovska meja med dvema deželama, danes pa zanimiv zgodovinski trg z nekoliko kontroverznim družbenim življenjem – a o tem kdaj drugič. In čeprav nisva lezli čez visoko gorovje, so kobanski hribi poskrbeli za dovolj priložnosti, da se je Alfa lahko izkazala s svojo dobro vodljivostjo, ki je neprimerljiva z ostalimi konkurenti v segmentu, ter z dobro lego na cesti. Če navržem še podatek, da lahko v prtljažnik spravimo od 500 do 1500 litrov šare, pa je sploh jasno, da imamo odlično sopotnico za ekspedicijo v divjino.

Po tedenskem druženju z Alfo nekoliko bolje razumem navdušenje Alfistov. Še vedno pa mi ni jasno in mi nikoli ne bo, kaj je s to njihovo kritičnostjo. Če ti je nekaj tako pri srcu, kot so njim njihove Alfe, sploh, če so tako imenitne, kot je bil moj Tonale, potem tega ne žališ, pa četudi le »v hecu«.