Focus je prišel na prizorišče leta 1998 kot naslednik modela Escort in kot družinski avto, ki ga je Ford želel lansirati po vsem svetu. Hitro je navdušil evropski trg in že leta 1999 osvojil naziv Evropski avto leta. Po dvajsetih letih je dosegel četrto generacijo, ki pa bo, kot so se vodilni možje odločili, tudi njegova zadnja. Trenutno je tako sredi svoje zadnje generacije, doživel je tudi že prenovo med generacijskim ciklom, z letom 2025 pa se njegova zgodba zaključuje. Potrjuje pa znan kliše, da so nekatere stvari prav pred koncem tudi najboljše in najlepše.

Focus četrte generacije oblikovno nima več veliko skupnega s svojim predhodnikom s konca devetdesetih. Veliko lepši je, njegove linije so ravno prav zaobljene in se sestavijo v oblikovno všečen paket. Z lanskoletno osvežitvijo je dobil serijske LED žaromete, logotip pa ni več na pokrovu motorja, pač pa na prednji maski, ki mu daje značilen Fordov obraz.

Že ob prvem srečanju je Focus name napravil dober vtis. Deluje razmeroma nevpadljivo in mirno, kot pravi družinski avto, vendar je izrazito prikupnega videza, ko si ga človek bolje ogleda. Tak vtis še podpira njegova kovinsko modra barva z rahlo zamolklim pridihom. Zdel se mi je kot eden tistih avtomobilov, ki ne izstopa že od daleč na parkirišču, skoraj ga moraš iskati, a ko ga najdeš, si vsakič znova nekoliko presenečen nad tem, kako dobro izgleda. S paketom opreme ST-Line je njegov videz nekoliko bolj športen, zlasti zaradi drugačnih odbijačev in platišč ter zadnjega difuzorja.

Ko sem sedla za volan, me je sicer takoj spomnil na razlog, zaradi katerega se poslavlja. V Fordovi ponudbi se bo namreč moral umakniti bolj priljubljenim križancem. Ker tudi sama spadam med tiste, ki radi sedimo višje, sem takoj opazila nekoliko nižje sedenje, ki pa spet ni nekaj, kar bi me odvrnilo. K športni opremi ST-line spada tudi športen volan, kovinske stopalke in kontrastni rdeči šivi na sedežih in volanu, na armaturni plošči pa so vstavki karbonskega videza. Na razmeroma nizki sredinski konzoli zavzema osrednje mesto prestavna ročica, za njo je praktičen predal za dragocenosti pod naslonom za roko, pred njo pa brezžična polnilna postaja za mobilni telefon. Za polnjenje starejših telefonov sta ob njej tudi USB-A in USB-C vhoda. Nad polnilno površino najdemo zračnike in fizični gumb za glasnost radia, še višje, na sredini armaturne plošče pa je 13,2-palčni zaslon na dotik s Fordovim novim operacijskim sistemom Sync 4.

Prostornost zadnjih sedežev je segmentu primerna, višji potniki bodo nergali, ostali se bodo peljali dokaj udobno. Za potovanja v dežju ali pa potovanja z lačno in žejno mladežjo je nadvse praktična gumijasta zaščita, ki prekriva celoten prostor za noge potnikov na zadnji klopi, enako pa je zaščiten tudi 375 litrov velik prtljažnik.

Pod pokrovom motorja je imel moj prijateljček litrski turbo trivaljnik s podporo blago hibridne tehnologije in z močjo 92 kW, povezan s šeststopenjskim ročnim menjalnikom, ki ponuja več manevrskega prostora za športnejšo vožnjo ali pa za varčevanje z gorivom, kamorkoli se pač nagiba voznik. Športno podvozje sicer kar kliče po bolj dinamični vožnji in če se zanjo odločimo, Focus ne razočara. Enako velja za njegovo varčnost. Če ga ne priganjamo po nepotrebnem, je njegova poraba okoli 5 litrov.

Zdi se, da je Ford v primeru Focusa res prihranil najboljše za konec. Večkratni ljubljenec evropskih in slovenskih kupcev, ki ga v pričujoči konfiguraciji dobimo že za dobrih 30.000 evrov, je obdržal lastnosti, ki so mu v preteklih letih priborile laskave nazive, obenem pa jih razvil na najvišjo možno raven. Vseeno nikoli ne bo križanec, zato se njegova zgodba zaključuje. Nemara škoda, nemara pa je prav, da odide z odra z dvignjeno glavo.