Qashqai bo prihodnje leto dopolnil 20 let. Razvit je bil že v obdobju Carlosa Ghosna, ki je močno spodbujal povezanost znamk Nissan, Renault in Mitsubishi, Qashqai pa je bil prerojena, predelana in sploh predrugačena različica manj uspešne Almere v upanju, da bo v Evropi nekoliko uspešnejši. In čeprav se je zdelo, da je v zavezništvu treh znamk Nissan nekaj manj uglednega in se je pač prisesal na Renaultov ugled, je Ghosn nekaj že delal prav. Qashqai se je razvil v suvereno vozilo, ki zna tudi krepko prednjačiti pred koncernskimi pobratimi.

Kar se tiče izgleda, ima v sprednjem delu značilen Nissanov obraz. Nekoliko manj robato in škatlasto deluje od večjega X-Traila, obenem pa nima igrivega ali, če že hočete, otročjega pridiha manjšega Juka. V najnovejši generaciji je Qashqai dobil pomembno novost. Inovativni pogon e-power. Gre za nekakšen udoben spust v elektrifikacijo, ki ga poznamo že od X-Traila. Hibridni pogon z močjo 140 kW in 330 Nm navora je sestavljen iz električnega motorja in 1,5-litrskega bencinskega trivaljnika, pri čemer slednji služi le polnjenju baterije polnega hibrida s kapaciteto 2,1 kWh, elektromotor pa poganja kolesa. Rezultat je udobna in gladka vožnja ter izjemno nizka poraba.

Naključje je hotelo, da me je ravno Qashqai pospremil na neponovljiv in najboljši dogodek v mojem življenju. Brez pretiravanja in da se bomo povsem razumeli, bom ponovila še enkrat: najboljši dogodek v mojem življenju v najboljši družbi. Do vozila, ki bi me moralo peljati tja, sem seveda imela nekaj zahtev: biti mora udoben potovalnik – nočem 300 kilometrov vožnje iztegovati vratu in kukati čez volan, prav tako nočem po več kot treh urah vožnje mukoma zlesti iz avta vsa otrdela in z bolečim hrbtom, pa tudi me ne sme vožnja tja in nazaj v enem dnevu do skrajnosti izmučiti. Imeti mora zadostno velik rezervoar in ustrezno nizko porabo – večina poti je potekala po tujini, kjer ne morem tankati s plačilno kartico, ki sem jo imela, torej mora biti sposobem prevoziti vsaj 600 kilometrov z enim rezervoarjem, kakor ve in zna. Potniška kabina in prtljažnik morata biti prostorna, saj bo potrebno s sabo vzeti nekaj oblačil in kakšen prigrizek, v avtu pa mora biti dovolj prostora, da se bomo potniki lahko v njem tudi preoblekli pred velikim dogodkom. Tako na prvi pogled je Qashqai deloval, da bi celo lahko izpolnjeval te pogoje.

Ko sem ga prevzela, je rezervoar kazal dobrih 600 km dosega. Prav, večino goriva bomo natočili v domovini, nekaj malega bomo pač dolili na tujem, kaj hočemo, če ne gre drugače. Po nekaj krajših poteh po vsakodnevnih opravkih je napočil veliki dan. Pot sem kajpak skrbno načrtovala in po planu tankala na zadnji bencinski črpalki pred mejo. Presenečena sem opazila, da mi je potovalni računalnik zaradi predhodne varčne vožnje izračunal dobrih 100 km več dosega, več kot 750 kilometrov. Kljub natančnemu načrtovanju je bilo potrebno napraviti par kilometrov več, saj sem se nekoliko prepozno spomnila, da bo potrebno kupiti še vinjeto tuje države, kamor smo se podajali. Ni bilo druge izbire kot obrniti in se vrniti kakšnih 5 km nazaj ponjo. Ko je bilo to urejeno, se je potovanje lahko zares začelo. Vožnja je bila nadvse prijetna, nekaj časa sva s sopotnico uživali v poletnem vzdušju panoramske strehe, čez čas pa sva se vendarle odločili zastreti strešno okno. V navigacijo infotainmenta sem vnesla ciljno točko, vnos vmesnih točk za ogled atrakcij pred samim ciljem pa tudi ni predstavljal težave, saj je armaturna plošča ergonomsko dobro oblikovana in omogoča tudi precej intuitivnega rokovanja s klimo in radiem med vožnjo.

Ko sva s Qashqaiem in sopotnico prispeli na Dunaj, se je kazalec rezervoarja za gorivo komaj opazno spustil, porabili sva okoli četrtino tanka. Po kratkem ogledu mesta in obvezni kavi v Starbucksu sva se odpravili proti prizorišču, kar pa se je kljub natančni navigaciji izkazalo za zahtevnejši podvig. Nekateri zemljevidi niso posodobljeni in tako naju je navigacija želela poslati v neobstoječo ulico, hkrati pa nove ulice ni videla. Naposled sva parkirali le nekaj sto metrov od stadiona, sicer s kančkom nelagodja in strahu pred morebitno kaznijo, a nama je prijazen policist zagotovil, da je tam parkiranje brezplačno. Sredi Dunaja, 300 metrov od prizorišča dogodka ogromnih razsežnosti.

O samem dogodku ne bom kaj posebej razpravljala. Vsakdo, ki je kdaj bil na koncertu Harryja Stylesa, ve, da besed, ki bi zajele izjemnost dogodka, pač ni. Tisti, ki niste bili, pa na lastno srečo tako ne veste, kaj ste zamudili in tudi nima smisla, da bi vam človek razlagal. Dovolj bo, če povem le to, da bi se splačalo prevoziti tudi desetkrat toliko kilometrov s Trabantom ali Zastavo, če bi bilo treba.

Po koncertu smo se Qashqai, sopotnica in jaz odpravili nazaj proti domovini. Seveda se je bilo potrebno najprej prebiti skozi prometno ohromljeni Dunaj, skupaj z več desettisočimi avtomobili, ki so se izpred stadiona Ernst Happel prav tako prebijali vsak na svoj konec. Tu je Qashqai spet pokazal svoje odlike, saj je s pomočjo električnega pogona uglajeno speljeval in ustavljal v koloni. Navigacija se je tu pokazala kot nekolikanj muhasta, saj je zmrznila ravno takrat, ko bi to bilo najmanj treba, a si je po ponovnem zagonu avta opomogla.

Potovanje nazaj se ponavadi zdi krajše, tokrat pa je bilo drugače zaradi pozne ure in utrujenosti. Bil je pa prijeten občutek, da Qashqai pazi name, saj mi je vsake toliko časa predlagal postanek, za enakomerno vožnjo pa je vzorno skrbel tempomat. Izmed vseh pohvalnih lastnosti, od uravnoteženega podvozja za prijeto potovanje, preko dobre vodljivosti in lege na cesti, do prostornosti in udobja ergonomske kabine pa je bila daleč najbolj navdušujoča poraba. Z Dunaja smo se na sever Slovenije po prevoženih 600 kilometrih pripeljali s polovico porabljenega rezervoarja goriva. Na bencinsko črpalko sem naposled morala zaviti šele tri dni kasneje, po tem, ko sem opravila še nekaj daljših poti po domovini. Skupen seštevek vseh prevoženih kilometrov je znašal 970 km. Ob tako skromni porabi, ki se je znala spustiti na trenutke tudi pod 4 litre, le redko pa je presegla 6 litrov, sem mu zlahka odpustila malenkostne nevšečnosti, kot je bilo rahlo cviljenje zavor in tu in tam kakšen »čriček«, pa za segment morda nekoliko manjši prtljažnik z osnovno prostornino 479 litrov.

V povsem osnovni izvedbi je samopolnilni hibrid Qashqai dosegljiv že za dobrih 28.000 evrov, s paketom opreme Tekna in nekaj dodatnimi opcijami pa je cena tesntnega primerka zlezla nekoliko čez 44.000 evrov, kar je za tako prijeten vstop v svet elektrike še vedno kar sprejemljivo.