Sredi poletja me je pot z Mazdo CX-30 zanesla v, lahko bi se reklo, zibelko slovenstva. Libeliče so vas, do katere iz prestolnice najprej vodi še poslednji manjkajoči del avtocestnega križa. Ko se prebijemo skozi Hudo luknjo, prečkamo še Slovenj Gradec, potem pa tik pred Dravogradom zavijemo z glavne ceste. Po približno osmih kilometrih ozke in precej ovinkaste ceste, stisnjene med reko Dravo in pobočje Črneške in nato še Libeliške gore, se naposled pred nami odpre svet. Libeliško polje, ob njem pa vas Libeliče. Na nek način se zdi, kot bi se pripeljali v preteklost. Ali pa v slikovito prizorišče ene mojih najljubših britanskih serij in skorajda sem kar čakala, kje se bo pojavil inšpektor Barnaby. Zaradi dokaj razgibanega in podeželskega terena je križanec CX-30 kar dobra izbira, sploh ker tu in tam zavijem z glavne ceste na kakšen makadam in si malo ogledam okolico.

Libeliče so geografsko zanimive, saj predstavljajo nekakšno zajedo v Avstrijo. Že med potjo ob Dravi na neki točki opazimo na nasprotnem bregu ostanke nekdanjega mejnega prehoda Vič in če bi v Libeličah prečkali reko, bi se znašli kar nekaj kilometrov daleč v naši severni sosedi. Na levem bregu Drave se namreč Avstrija začne že občutno prej. Ta posebnost se pozna tudi demografsko – prebivalci govorijo podjunsko narečje, ki je sicer različica koroškega, vendar zveni precej drugače. Ko poslušam domačine, mi misli pobegnejo v otroštvo, ko sem spremljala svojo babico, sicer slovenko notranjskega rodu, ki je odraščala v Dobu pri Pliberku, ob obiskih njenih mladostnih prijateljic. Čeprav je z mano govorila v zame običajnem koroškem narečju, je v družbi prijateljic iz Pliberka preklopila na govorico, ki sem jo sama le stežka razumela. V Libeličah govorijo podobno. Ali, kot rečejo sami, ne govorijo, pač pa mornvajo. Za Libeličane, sploh starejšo generacijo velja tudi, da odlično govorijo nemško. Pa ne zaradi bližine meje, pač pa zaradi pokritosto RTV signala. Vrsto let namreč v njihovi vasici niso lovili signala slovenske televizije, zato so gledali avstrijsko državno televizijo, kar je močno okrepilo njihovo znanje jezika naše severne sosede. Danes je seveda drugače, poleg slovenskih programov imajo tudi kabelsko, satelitsko in internet.

In če se danes Libeliče vsaj infrastrukturno ne razlikujejo bistveno od drugih podeželskih zaselkov po Sloveniji, pa je bila zgodba pred dobrim stoletjem popolnoma drugačna. S koroškim plebiscitom bi se morale Libeliče priključiti Avstro-Ogrski, a se prebivalci s tem niso strinjali. Želeli so ostati v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Noč za nočjo so tako vaščani na lastno pest prenašali mejni kamen tja, kamor je po njihovem mnenju spadal, dokler se vlada ni uklonila njihovi volji in pristala na to, da Libeliče ostanejo v Sloveniji. Dogodek velja ne le za zmago slovenstva, pač pa tudi za zmago odločnsti malega človeka. Poznavalci zgodovine sicer vedo povedati, da je šlo v ozadju za preprosto menjavo – Avstrija je Libeliče odstopila Jugoslaviji, ta pa je v zameno severni sosedi prepustila Lorenzenberg, območje na nasptrotnem bregu Drave, kjer je že takrat živelo in še danes živi pretežno nemško govoreče prebivalstvo. Kakršnikoli motivi so že bili v ozadju odločitve oblasti, to ne spremeni dejstva, da so se Libeličani izkazali kot trmasti in nepopustljivi ljudje.

Na svojo zgodovino so ponosni še danes. Vasica, ki jo sesavlja le prgišče stavb, se ponaša z več muzejskimi zbirkami pod okriljem Koroškega pokrajinskega muzeja. Obiskovalec si zlahka pričara vzdušje življenja izpred stoletja. Kmečka zbirka prikazuje različna kmečka opravila skozi letne čase, v župnišču, ki je baročno oblikovana stavba, zgrajena med 17. in 18 stoletjem, pa je še danes ohranjena črna kuhinja z odprtim ognjiščem in samostojno krušno pečjo. Kuhinja posnema stanje iz obdobja med obema vojnama. Mimogrede, o pomembnosti libeliške prehranske kulture priča tudi Libeliška kuharica, ki je pred leti nastala pod mentorstvom Brigite Rajšter iz muzeja, pri nastanku pa so sodelovale številne libeliške gospodinje.

Na župnišču opazimo še prav posebno zanimivost. Pred nekaj leti nameščeno tablo, ki prišlega obvešča o tem, da prav tam poteka 15. poldnevnik. Podobna obeležja imajo na 15. poldnevniku tudi v drugih krajih, toda libeliško je nekaj posebnega. Postavljeno je namreč na popolnoma napačnem mestu. V resnici 15. poldnevnik poteka čez dvorišče gasilskega doma sosednje vasi Črneče, okoli 6 kilometrov zračne linije od omenjenega obeležja. Ugibamo lahko, da je teorija o 15. poldnevniku nastala v času, ko merilni postopki in instrumenti še niso bili dovolj natančni, ko pa so ugotovili zmoto, pa je bila tabla že nameščena in jo je bilo bržkone škoda prestavljati. Zato je libeliški »15. poldnevnik« res prava lokalna znamenitost, vendar iz povsem drugega razloga.

Ampak pustimo geografske zagate in se vrnimo k zgodovini. V Libeličah si v Šolskem muzeju lahko ogledamo tudi starinsko učilnico, ki je menda natanko takšna, kot so jo obiskovali naši starši, v njej pa so poučevale še nekatere učiteljice, ki so mnogo let kasneje skrbele tudi za našo izobrazbo. Šolstvo ima sicer v Libeličah dolgo zgodovino, prva šola je bila urejena že pred koncem 19. stoletja v prostorih gradu, ki je danes na avstrijskem ozemlju, stavba, kjer je podružnična šola skupaj z vrtcem še danes, pa je bila zgrajena leta 1908 in 100 let kasneje popolnoma obnovljena.

Libeliški otroci pa niso edini, ki tam okoli nabirajo znanje. Skozi Libeliče in okolico je namreč speljana etnološka učna pot Velika uharica, kjer obiskovalci dodobra spoznajo naravno in kulturno dediščino kraja.

Nad vasjo se pne grič, na njem pa vaško pokopališče okoli cerkve sv. Martina, ob njej pa je ena imed širše znanih znamenitosti – kostnica. Gre za okroglo stavbo, enega izmed treh ohranjenih karnerjev iz romanskega obdobja. Pred stoletji so bili namreč prostori, namenjeni pokopališčem, precej manjši, zato so grobove prekopali preden bi kosti povsem strohnele. Posmrtne ostanke so tako očistili in shranili v tako imenovan karner ali kostnico. Ena izmed njih je v Libeličah. Poznavalci pravijo, da celo najlepša izmed vseh treh, ki še obstajajo.

Ko se pripeljemo do konca vasice Libeliče, naletimo na spomin na pred-schengensko obdobje. Libeliče se namreč zaključijo z mejnim prehodom, ki danes seveda ne služi več svojemu namenu, čeprav je ob njem še vedno tabla, ki nas obvesti v katero državo vstopamo in katero zapuščamo. Opazimo lahko tudi še ostanek nekdanje zapornice, pa tudi hišica za policista in carinika je še vedno tam. Z Mazdo CX-30 si tako privoščiva nekaj, kar si kakšnih 30 let nazaj tudi pomotoma ne bi. Naravnost sredi »mejnega prehoda«, ki je bil v svojem aktivnem obdobju namenjen prvenstveno domačinom, si privoščiva fotografsko seanso in se pofotografirava z vseh možnih strani. Na območju, kjer je bilo nekoč gibanje omejeno. Prav poredno se počutiva!

Če me spomin ne vara, je bila ob mejnem prehodu tudi brezcarinska trgovinica Kompas, Duty Free Shop, kjer smo kupovali predvsem parfume in se počutili glamurozno in evropejsko. Trgovine že zdavnaj ni več, še vedno pa je tam stavba iz tega obdobja, ki nekoliko še priča o nekdanjem blišču. Namesto evropske trgovine pa sredi vasi opazim nek drug evropski trend – zeleno energijo. Pogled čez Dravo na greben avstrijskih hribov razkrije dve vetrnici, ki naj bi nekoč dobili tudi slovenski sosedi, a ker so predvidene vetrnice na slovenski strani nekoliko nepremišljeno načrtovane, je realizacija teh načrtov še zelo oddaljena. Domačini vedo povedati, da tudi bližnji prebivalci ob avstrijskih vetrnicah tožijo o poslabšanju kvalitete bivanja, za mimoidočega turista sta pa zgolj zanimivi. Čeprav menda prav veliko energije ne pridelata, mi pojasnijo strokovnjaki za energetiko.

Ko se dan prevesi v popoldne, se počasi poslovim od Libelič. Glede na izjemno pestrost območja in na številne atrakcije, ki jih nisem uspela obiskati, bo bržkone kmalu sledil še kakšen obisk. Da si v miru ogledam zbirke in poskusim kakšno dobroto iz Libeliške kuharice.