Že kar na začetku razjasnimo nekaj. Kot novinarka sem vedno nepristranska. Odkrito povem, kaj mi je všeč in to morda celo nekoliko preveč mediteransko navdušeno pohvalim. Ne skrivam pa niti, kadar me kaj zmoti. Povem tako, kot je. Ko sem pred časom testirala Sorentovega manjšega bratca Sportagea, sta me povsem iskreno očarala tako njegova elegantna oblika kot tudi njegova praktičnost, podkrepljena z udobjem in napredno digitalizacijo. Veliki Sorento ima sicer nekoliko manj futurističen obraz, njegove poteze so kanček manj impozantne in bolj deluje kot klasičen »black SUV«, kar pa mi je bilo pri njem prav všeč. V mislih so se mi že vrteli bondovski prizori in podobne dogodivščine.

Ko sem sedla vanj, sem bila nemudoma zadovoljna s prilagodljivostjo voznikovega mesta, preglednostjo nad cesto in udobjem. Informacijsko-zabavni zaslon je praktično enak kot pri Sportageu, zato sva si bila kaj hitro domača. Pogled na digitalni zaslon za volanom je razkril še eno pohvalno lastnost – velik rezervoar za gorivo in spodobno porabo, kar je v praksi pomenilo doseg dobrih 800 kilometrov do naslednjega postanka na bencinski črpalki. Takrat še nisem vedela, da to niti ne bo potrebno. A o tem nekoliko kasneje.

Sorento je velik in prostoren avto. Za udobnima prednima sedežema, opremljenima z električno nastavljivostjo višine in globine, gretjem ter prezračevanjem, je prostorna druga vrsta sedežev, za njo pa je v prtljažniku zložena še tretja vrsta, ki jo sestavljata dva sedeža. Odločamo se torej lahko, ali bomo natovorili do pet oseb z voznikom vred in res velik kup prtljage, ali pa bomo prtljažni prostor močno omejili in postavili pokonci še šesti in sedmi sedež tretje vrste. Ki imata, mimogrede, na razpolago tudi čisto svoje zračnike.

S tretjo vrsto se nisem kaj posebej ukvarjala, saj je bila pred nama s Sorentom prva naloga. Hči študentka je morala prepeljati v svojo študentsko sobo precej prtljage in nekaj pohištva. Prtljažnik osnovne prostornine 615 litrov je tako prišel še kako prav. Zlahka je sprejel ogromen kovček, še nekaj manjših torb, pa kup posode in drugih gospodinjskih pripomočkov. Deklič je bil tako vseljen kot bi mignil, s Sorentom pa sem načrtovala še potovanje v eno izmed večjih mest sosednjih držav, kjer sem bila dogovorjena za služben sestanek. Potem pa je napočil petek.

Zbudila me je nenavadna tišina. Ker živim ob glavni cesti, me mi ponavadi že od pete ure zjutraj rahlja spanec hrup s ceste, ki ga tokrat ni bilo. Kmalu sem izvedela, da je velik del sokrajanov že navsezgodaj zbudila sirena z opozorilom na splošno nevarnost, naše mesto so namreč zajele poplave. Sama sicer ne živim na poplavnem območju, je pa v naslednjih urah dolgortrajno deževje toliko prizadelo bližnje pobočje, da nam je grozil plaz in precejšen del naše ulice so evakuirali. Z družino smo le čakali, kdaj bo napočil trenutek evakuacije. Bilo pa mi je v uteho, da kamorkoli se bo že potrebno umakniti, se bomo tja umaknili z najboljšim možnim prevoznim sredstvom. Boljši bi lahko bil le še Valuk slovenske vojske, pa niti o tem nisem prepričana.

Neurje še zdaleč ni reklo zadnje in čeprav je bilo mojemu domu in družini prizanešeno, se je do trenutka, ko so padavine ponehale pojavila nova težava. Naše mestece je ravno na sotočju treh rek, ki so preostopile bregove in povzročile uničenje vsaka na svojem koncu. Ob tem so tudi kot za šalo porušile prav vse mostove, ki vodijo iz mesta. S Sorentom sva tako ostala ujeta doma. Do takrat je bilo seveda že jasno, da moje poslovno potovanje odpade, a pred Sorentom je bil veliko večji izziv – do ponedeljka sva se morala z enega v neurju najbolj prizadetih območij prebiti v Ljubljano. V nedeljo je naposled posijalo sonce, vodna gladina je postopno začela upadati, glavne ceste pa so bile še vedno poplavljene s hudourniki, mostovi pa porušeni. Pomislila sem na podvig, ki bi Sorentu omogočil zares terensko izkušnjo, kjer bi lahko vpregel vse svoje štirikolesne sposobnosti. Iz domačega mesta bi se lahko prebila čez strma hribovska pobočja. Sama vožnja ni bila težava, Sorento je bil zanesljiv sopotnik, zlahka sva se prebijala čez luknjaste makadame in hudourniške potoke čez poti, a ker je bil na določenih predelih teren še vedno preveč razmočen, je grozila nevarnost plazov, zato sva se obrnila in se vrnila v dolino.

Brez pretiravanja lahko rečem, da se je moje mesto, Dravograd, v teh dneh soočilo z najhujšo preizkušnjo, kar jo danes živeči prebivalci pomnijo. Družine so utrpele hudo škodo, nekatere so ostale brez vsega. Za nekaj dni smo bili odrezani od sveta. Prvi mož naše občine je omenjal apokalipso bibličnih razsežnosti in ob pogledu na stanje na terenu mi je bilo jasno, da ni niti malo pretiraval. Ekipa predanih gasilcev, vojakov, pripadnikov civilne zaščite in prostovoljcev je dan in noč blažila posledice uničenja in skušala ljudem vsaj malo olajšati gorje. Moja težava, kako se bom s Sorentom vrnila v Ljubljano, je bila ob vsem tem zanemarljiva in nevredna omembe. A vseeno jo je bilo potrebno rešiti. Znanec mi je priporočal, naj uberem pot čez Avstrijo in prelaz Ljubelj, kar pa mi ni ravno dišalo. Zakaj bi potovala, kot rečemo v naših krajih, »okoli zadnjice v žep«, če se da drugače. Dobro obveščeni sokrajani so mi zaupali, da obstaja v na območju industrijske cone mostiček, namenjen le tamkajšnji tovarni in v trenutnih razmerah intervencijskim potem. Odločila sem se poskusiti srečo in šla pogledat, kakšna je tam situacija. Dostop do mostu je varoval prijazen vojak, ki je pokazal veliko posluha za mojo stisko in mi dovolil, da se zapeljem čez. Prva ovira je bila tako premagana. Med vožnjo proti Slovenj Gradcu sem pretresena opazovala uničenje, ki ga je ujma povzročila pokrajini, kjer sem odraščala. Sledil je še en obvoz, pa še čiščenje cestišča v Hudi luknji, od Velenja naprej pa praktično ni bilo sledi o kakršnihkoli vremenskih tegobah minulih dni. Seveda vem, da so še hujšo škodo utrpela tudi druga območja v Sloveniji, a na relaciji po avtocesti med Žalcem in Ljubljano tega ni bilo opaziti. Uničujoča apokalipsa je bila v prestolnici le manjša nevšečnost. K sreči.

Ko je bil Sorento varno dostavljen v Ljubljano in sem se z drugim jeklenim konjičkom vrnila nazaj na razdejani sever naše dežele, pa je napočil trenutek, za katerega ob vsej logistični organizaciji prej ni bilo časa. Ko sem se vračala domov po obvozu, ki so ga uredili kot nadomestno pot zaradi uničenega mostu med Dravogradom in Slovenj Gradcem, sem opazovala požrtvovalne prostovoljce, gasilce in tudi povsem običajne civiliste, ki so bili odločeni narediti vse, kar je v njihovi moči, da ljudem čim bolj olajšajo trpljenje. Na pomoč so prišli gasilci iz drugih koncev države, ki jim je vreme prizaneslo. Ob koncu dneva, ko so se vračali domov, so jih ob cesti čakali in pozdravljali hvaležni domačini s transparenti z napisi zahvale. Kakšen kilometer proč pa je nekdo na enega izmed prometnih znakov obesil velik in preprost karton z napisom: »Hvala, tovariši gasilci.« Ta preprosta gesta hvaležnosti anonimnega avtorja me je iznenada nekako zbudila iz ciljno usmerjenega avtopilotskega delovanja in otopelosti zadnjih dni. Ta preprost napis je bil v mojih očeh simbol vsega, kar je moj kraj prestal v zadnjih dneh in na dan so privrela vsa občutja, za katera sploh nisem vedela, da jih imam, ker sem jih nevede potlačila. Občutek sočutja z vsemi, ki so utrpeli takšne in drugačne izgube, občutek hvaležnosti do vseh, ki so nesebično, ne da bi karkoli pričakovali v zameno, priskočili na pomoč, občutek ganjenosti ob vseh vprašanjih celo zgolj bežnih znancev, ki so v zadnjih dneh povprašali, če sem v redu in ponudili pomoč, pa tudi občutek razočaranja ob prijateljih, ki se jim ni zdelo vredno vsaj s kratkim sporočilcem preveriti, kako sem. Hecno, kaj sproži en sam transparent, ki niti ni bil namenjen meni. Še dobro, da sem bila sama v avtu.

Tako je v teh prvih avgustovskih dneh leta 2023 moje mestece preživelo apokalipso. Sorento je z mano molče čakal, kaj bo, kar me je nevede navdajalo s pomirjujočimi občutki in zdaj, ko zadevo gledam v retrospektivi, se tudi zavedam, da boljšega sopotnika ne bi mogla imeti.