

Če bi se Melita v Bukovje pripeljala z BMW Z4, danes ne bi strašila po duhovih dvorca.
Dvorec Bukovje je stavba z zanimivo zgodovino. Danes je prizorišče številnih prireditev, v njem je razstavljenih nekaj muzejskih zbirk, pa tudi nekaj sob za turiste je na voljo. Obdaja ga prikupen park, ki ponuja obilo možnosti za sproščujoč sprehod ali počitek, fotografom pa tudi kuliso za sijajne posnetke. V preteklosti pa je bila zgodba dvorca drugačna.

Starejši prebivalci bližnjega Dravograda ga poznajo kot vojašnico, kar je bila namreč njegova vloga vse od druge svetovne vojne dalje. Tisti najstarejši pa vedo povedati, kaj se je v dvorcu dogajalo še pred tem. Njihove besede podkrepijo tudi zgodovinarji.

Zadnji zares pravi graščak, ki je živel v Bukovju, je bil Hans Kometer. Mimogrede, razstavo o njem si lahko obiskovalci ogledajo v dvorcu. Bukovje je uporabljal bolj kot letno rezidenco, danes bi temu rekli vikend, rad se je odpravil tudi na lov. Poleg tega je bila njegova strast tudi zbiranje orožja in starin, ob vseh dejavnosti pa mu življenje nikoli ni naklonilo družine. Ko je umrl, je svoje premoženje zato zapustil najbližji sorodnici – nečakinji Meliti. In prav nanjo sem se spomnila, ko sem se z BMW-jem Z4 pripeljala pred pročelje dvorca. Če bi Melita danes pohajala tod okoli, bi se brez najmanjšega dvoma pripeljala v točno takšnem avtu.

Melita Feldmann je bila ne ravno uspešna igralka v ZDA, kamor se je pred leti izselil njen oče, Hansov brat. Z možem poslovnežem sta zaradi nepričakovane dediščine odpotovala v Evropo in se naselila v današnjem Dravogradu, v dvorcu Bukovje. Čudovita graščina je pomenila obet novega, lepšega življenja, med domačini pa sta takoj uživala precejšen ugled kot prišleka, ki sta pripotovala z one strani luže, ter vzbujala približno tolio pozornosti, kot je danes vzbudiš v BMW-jevem kabrioletu.

Zakonca sta se ob prihodu samozavestno lotila ambicioznih načrtov za razvoj posesti. Načrtovala sta zasebno radijsko postajo in paroplovno družbo na Dravi. A njuni optimistični ameriški načrti niso bili kos gospodarski krizi po borznem zlomu leta 1929. Vse bolj je kazalo, da sta se Feldmannova gospodarjenja lotila pretirano ambiciozno, zaradi nepremišljenih naložb pa sta se močno zadolževala. Dodatno težavo so povzročala še določila oporoke. Pokojni stric je bržkone dvomil v Melitine sposobnosti, zato je oporoko opremil s kupom določil, s katerimi je poskušal preprečiti drobljenje posesti, od dedinje pa je tudi zahteval, da graščino vzdržuje v natanko takšnem stanju, kot ji jo je zapustil. Dvorca ni smela preurediti, pa tudi opreme, kaj šele stavbe, ni smela prodati vsaj 25 let po Hansovi smrti. Ambicioznih načrtov, ki sta jih imela z možem, tako ni mogla uresničiti. Dvorec se je z opremo vred znašel na različnih dražbah, leta 1931, sedem let po prihodu v Dravograd, pa sta razglasila bankrot.
Uresničila se ni niti ena od želja Hansa Kometra. Še več, skupaj s propadom dediščine je propadel tudi zakon Melite Feldmann, zdaj spet Melite Kometer. Mož jo je zapustil in odšel iskat poslovni uspeh drugam, Meliti pa ni ostalo drugega, kot da si najde začasno prebivališče v bližnjem mestecu. Starejši Dravograjčani vedo po pripovedovanju staršev povedati, da je po prodaji dvorca najela stanovanje v središču kraja in hodila obedovat v takratno gostilno Paternuš.

Dvorec je z dražbo prešel v last splitskega podjetja za rečno plovbo, a še preden bi lahko zaživel v novi vlogi, je novi lastnik umrl in preden se je lastništvo uredilo, se je začela vojna. V dvorcu se je najprej nastanila nemška vojska, po koncu vojne pa so tam ostali vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Čeprav je jugoslovanska vojska močno predelala notranjost dvorca in iz njega naredila vojašnico, pa so sedanji oskrbniki hvaležni za tak razplet, saj je vojaški objekt država vzdrževala in tako povsem naključno omogočila, da se je pomemeben kulturni spomenik ohranil do danes.

In kaj je bilo z Melito? Legenda, s katero navdušijo zlasti mlajše obiskovalce dvorca, pravi, da je v bližnji kapelici najprej pokopala svojega psa in tako oskrunila sakralni objekt, kasneje pa so tam pokopali tudi njo, ker pa nikoli ni našla svojega miru, še danes tava po hodnikih dvorca, zlasti v nočnih urah. Zgodovinska resnica je seveda drugačna – ko je zaključila svojo dravograjsko zgodbo, se je vrnila v ZDA, kjer še danes živijo njeni potomci.
Prijava omogoča lažje komentiranje.