Astrid Linder je vodilna svetovna raziskovalka prometne varnosti in dela kot profesorica prometne varnosti na VTI, švedskem nacionalnem raziskovalnem inštitutu za ceste in promet, ter je izredna profesorica na Univerzi Chalmers v Stockholmu. Odgovorna je za razvoj raziskovalnega področja varnosti pri trčenju in biomehanike. Njena glavna področja so prometna varnost, človeški modeli za vrednotenje varnosti trkov, preprečevanje poškodb in protiukrepi v zvezi s trki. Eden od njenih ciljev je, da se zaščita v primeru trka ovrednoti tako za moške kot za ženske. Skupaj s sodelavci pri VTI in Matsom Svenssonom na Chalmersu je razvila prvo lutko za preizkus trčenja v velikosti povprečne ženske.

Kako se je začela vaša pot v prometno varnost?

V devetdesetih sem študirala inženirsko fiziko na Chalmersu, kjer sem po diplomi dobila mesto doktorske študentke. Moja naloga je vključevala razvoj prve preskusne lutke na svetu za trke pri nizki hitrosti, da bi ocenili zaščito pri poškodbah mehkega tkiva vratu. Takrat ni bilo lutke ali preskusa za vrsto trka, ki je najpogostejši trk, ki povzroči trajne poškodbe. To je bil velik projekt v 90. letih. Financiranje je prišlo iz Vinnove (Swedsih Innovation Agency), ki se je prej imenovala KFB in je bila sodelovanje Volva, Saaba, Autoliva, Folksam in Chalmersa. Lutka, kis mo jo ustvarili, je bila velikosti povprečnega moškega, saj je to model potnika, ki ga uporabljamo kot voznika pri testiranju čelnega in bočnega trka. Po tem sem delala v tujini v Avstraliji in Angliji. Imam tudi dolgoletne izkušnje z vodstvenim delom na področju varnosti v cestnem prometu. 

Kako je nastala zamisel o izdelavi ženske lutke?

V okviru svojega doktorskega študija sem pregledala literaturo in ugotovila, da so ženske bolj izpostavljene tveganju za poškodbe vratu kot moški. Logičen naslednji korak je bil, da se lotim oblikovanja modela, ki predstavlja prav ta del populacije, ženske. Ker zaščito pred poškodbami ocenjujemo z modelom povprečnega moškega, danes pri testiranju novih avtomobilov ne moremo oceniti, kako dobro avtomobili ščitijo tudi ženske. Zgradba telesa se med moškimi in ženskami ne razlikuje, če pogledate velike značilnosti, kot so deli okostja, organi in mehki deli, razen reproduktivnih organov, ki niso bistveni za varnost v trku. Razlike, ki jih je pomembno vključiti v modele za ocenjevanje zaščite pred poškodbami pri trčenju od zadaj pri nizki hitrosti, so stvari, kot je zgradba zgornjega dela telesa, kot sta širina ramen in težišče trupa, ki sta višji pri moških kot pri ženskah.

Danes ni možnosti ocene zaščite pri novem avtomobilu za celotno odraslo populacijo. Ocena varnosti pri trčenju se opravi z lutko povprečnega moškega, kar se tiče zgradbe, teže in višine, poleg tega pa se preizkusi še z otroškimi modeli. Za predstavljanje otrok imamo otroške lutke v različnih velikostih. Poleg tega je Volvo na primer opravil teste z nosečim modelom, kjer je študija obravnavala, kako je zaščiten plod. Vendar pa zaščita za ženske ni bila proučena, saj model ni bil zasnovan kot povprečna ženska. Tisto, kar me žene, so statistični podatki o poškodbah, ki zagotavljajo osnovo za to, kar je treba razviti, in omogočiti boljše prepoznavanje inovacij, ki celotnemu prebivalstvu zagotavljajo najboljšo zaščito. Delo poteka že več kot 20 let. 

Na katere ovire ste naleteli v preteklih letih?

Največji izzivi in ​​ovire v preteklih letih so bili iskanje sredstev za raziskave. Želim si, da bi prihodnja testiranja trčenja izvajali z lutkami oziroma orodji, ki predstavljajo tako ženski kot moški del populacije, tako da lahko pri testiranju prepoznamo avtomobile, ki celotnemu prebivalstvu nudijo najboljšo zaščito v primeru trka. Toda pot do tja zahteva več dela. V predpisih za homologacijske preglede, ki se uporabljajo v Evropi, UNECE, je jasno navedeno, da je treba za tehnične preglede uporabiti model povprečnega moškega. In dokler tako piše v predpisih, sprememba ne bo izhajala iz zahtev družbe. Podjetja sledijo tistemu, čemur morajo slediti, nič več ni mogoče zahtevati. Za napredovanje so med drugim potrebni sodelovanje, znanje in volja. 

Pomembno je, kako glasujemo in v kaj se vključujemo, saj to vpliva na razvoj predpisov. Po zahtevnosti je denimo razvoj cepiva proti covidu neverjetno veliko zahtevnejši od razvoja modela povprečne ženske za testiranje trčenja, razvoj cepiva pa je bil uspešno izveden v kratkem času. Veliko je odvisno od tega, za kaj se odločimo. Že leta 2012 smo skupaj z družbo Volvo, Chalmers in partnerji iz Evrope izdelali matematični model lutke povprečne ženske, da bi lahko izvajali virtualne teste z moškimi in ženskimi modeli. Po tem je bilo splošno prepričanje, da je pretežko in predrago razviti lutko za preskus trčenja, ki bi predstavljala ženski del populacije. Uspelo nam je pridobiti sredstva EU za pred kratkim zaključen projekt, kjer smo oblikovali tako matematični kot fizikalni model tako povprečne ženske kot moškega.

Kako je videti vaš tipičen delovni dan?

Skoraj 14 let sem bila na vodstvenem delovnem mestu, kar je pomenilo vse delo, ki ga menedžment zahteva. Danes te vloge nimam, sem pa profesorica in na VTI in veliko delam z raziskavami, kjer tudi vodim sestanke, vodim prijave projektov za sredstva pri različnih partnerjih in predstavljam rezultate raziskav po svetu. Potem ko je BBC posnel prispevek o ženski lutki za preskuse trčenja, imam še vedno kar nekaj stikov s tiskom in novinarji, kar je spodbudno. Veliko tudi berem in pišem, kar pomeni tudi recenziranje člankov za konference in revije.

Uživate v vožnji?

Zelo rada vozim, vozim Saab 9-5 z ročnim menjalnikom. Ta avto mi je tes všeč, ponuja veliko užitka v vožnji z odlično vodljivostjo, všeč mi je, kako se odziva med vožnjo in to mi je pomembno. Nisem še našla dobre zamenjave zanj. V sodobnih avtomobilih so zelo dobri podporni sistemi, vendar ni ničesar, kar bi me finančno pritegnilo. Vozniško dovoljenje sem dobila v Stockholmu že pri 18 letih in od takrat sem vedno rada vozila. Rada pa potujem tudi z vlakom in avtobusom in tudi kolesarim.

Kakšen je občutek prejeti to nagrado?

Zelo sem počaščena in vesela, da so projekti deležni pozornosti in priznanja. In skupaj lahko dosežemo spremembo. Pri proizvajalcu avtomobilov ni ene osebe, ki bi izdelovala avtomobil, izdelava avtomobila zahteva skupno delo in interakcijo s številnimi nadarjenimi ljudmi in drugimi podjetji. Enako velja za razvoj izboljšane ocene varnosti.

Kakšne so vaše vizije za prihodnost?

Moja prihodnja vizija je, da skupaj izboljšamo varnost v cestnem prometu in da leta 2030 ocenimo zaščito v primeru prometne nesreče tako za ženske kot tudi za moške.