Nenavadnost zgodbe je, da so tri različice nastale s tremi različnimi bobnarji: Petom Bestom, Ringom Starrom in studijskim glasbenikom Andyjem Whitom.

Ko so se Beatli 11. septembra 1962 vrnili v studio na Abbey Roadu, so bili šele na začetku poti do svetovne slave, zaplet z bobnarji pa je že postajal precej nenavaden. Love Me Do so prvič posneli 6. junija, ko je za bobni še sedel Pete Best. Do septembra je Best skupino že zapustil in zamenjal ga je Ringo Starr, s katerim so 4. septembra posneli novo različico. Producent George Martin oziroma produkcijska ekipa z rezultatom še vedno ni bila povsem zadovoljna, zato je bil za naslednje snemanje naročen izkušeni studijski bobnar Andy White.

Tako je 11. septembra White sedel za bobne, novopečeni član skupine Ringo pa je moral igrati tamburin. Situacija zanj razumljivo ni bila prijetna: Beatlom se je pridružil šele nekaj tednov prej, zdaj pa je na enem prvih pomembnih studijskih snemanj njegovo mesto že zasedel najeti profesionalec.

Najlepši del zgodbe je, da sta se ohranili in uradno izšli obe septembrski različici. Prve britanske izdaje singla Love Me Do iz oktobra 1962 vsebujejo posnetek z Ringom, različica z Andyjem Whitom pa je bila uporabljena na prvencu Please Please Me in na poznejših izdajah singla. Junijska različica s Petom Bestom je dolgo veljala za izgubljeno, ponovno pa so jo odkrili šele leta 1994 in jo objavili na projektu Anthology. Uradna stran Beatlov tako danes potrjuje vse tri datume snemanja: 6. junij ter 4. in 11. september 1962.

Love Me Do je bila preprosta Lennon-McCartneyjeva skladba, ki jo je močno zaznamovala Lennonova ustna harmonika. Prav ta je povzročila še eno majhno spremembo: ker Lennon med igranjem harmonike ni mogel odpeti zaključka fraze »love me do«, je George Martin ta del prepustil Paulu McCartneyju. McCartney je pozneje priznal, da je bil ob nenadni nalogi tako živčen, da se to na posnetku skoraj sliši.

Singel je izšel 5. oktobra 1962 in pomenil prvi pravi korak Beatlov na britanske lestvice. Nihče tistega septembrskega dne še ni mogel vedeti, kaj bo sledilo, toda zgodovina je poskrbela za simpatičen paradoks: prvi singel najslavnejše četverice v zgodovini rocka obstaja v treh studijskih različicah — in v vsaki za bobni sedi nekdo drug.