Neil Ellwood Peart se je rodil 12. septembra 1952 v Hamiltonu v kanadski provinci Ontario. Otroštvo je deloma preživel na družinski mlečni kmetiji, pozneje pa je družina živela v St. Catharinesu. Bobnati se je začel učiti pri trinajstih letih, med njegovimi zgodnjimi vzorniki pa so bili Gene Krupa, Keith Moon, Ginger Baker, John Bonham in Mitch Mitchell. Pri osemnajstih se je odpravil v London z namenom, da bi tam začel glasbeno kariero. Načrt ni uspel in leta 1972 se je vrnil v Kanado ter začel delati v očetovem podjetju s kmetijsko opremo. Prelom je prišel dve leti pozneje, ko sta Geddy Lee in Alex Lifeson iskala zamenjavo za prvotnega bobnarja skupine Rush Johna Rutseyja.

Peart se je Rush pridružil julija 1974 in s tem je nastala zasedba, ki je ostala skupaj več kot štiri desetletja. Poleg bobnov je prevzel tudi večino pisanja besedil. Prav ta kombinacija je bila nenavadna: za bobni je slovel po kompleksnih ritmih, izjemni natančnosti in dolgih koncertnih solažah, v besedilih pa je posegal po znanstveni fantastiki, filozofiji, literaturi, družbi in vprašanju posameznikove svobode.

Rush so z albumi, kot so 2112, Permanent Waves in predvsem Moving Pictures, postali ena najpomembnejših skupin progresivnega rocka. Peart pa je postal vzornik generacijam bobnarjev in si prislužil vzdevek »The Professor«.

Njegovo življenje se je konec devetdesetih let dramatično spremenilo. Leta 1997 je v prometni nesreči umrla njegova 19-letna hči Selena, manj kot leto pozneje pa še njegova žena Jacqueline. Peart se je umaknil iz skupine in se odpravil na dolga potovanja z motociklom po Severni in Srednji Ameriki. Izkušnjo je pozneje opisal v knjigi Ghost Rider: Travels on the Healing Road. K Rush se je vrnil in z Leejem ter Lifesonom nadaljeval do zadnje turneje R40 leta 2015. Poleg glasbe je napisal več knjig, večinoma povezanih s potovanji, glasbo in življenjem na cesti.

Neil Peart je umrl 7. januarja 2020 v Santa Monici. Star je bil 67 let, z glioblastomom pa se je zasebno boril tri leta in pol. Novico sta javnosti tri dni pozneje sporočila njegova dolgoletna glasbena sopotnika. Za bobnarja, ki je bil obseden z učenjem in izpopolnjevanjem, je morda najbolj značilno prav to, da se nikoli ni imel za dokončanega mojstra. Tudi ko je že veljal za enega najboljših rock bobnarjev svoje generacije, se je še naprej učil novih tehnik in spreminjal svoj način igranja.

Rush pa se po Peartovi smrti vendarle niso dokončno poslovili. Geddy Lee in Alex Lifeson sta se leta 2026 vrnila na odre, za bobne pa je sedla nemška bobnarka Anika Nilles, ki je pred tem med drugim več kot 60 koncertov igrala z Jeffom Beckom. Turneja Fifty Something je zamišljena kot praznovanje več kot petih desetletij glasbe Rush in hkrati poklon Peartu, čigar mesto v zgodovini skupine ostaja nenadomestljivo.