V osemdesetih je snemanje takšnih dogodkov pogosto pomenilo veliko kamero na rami in precej opreme, desetletje pozneje pa je videokamera že skoraj izginila v dlani. Tekma med VHS-C, Video8, Hi8 in pozneje MiniDV je domači video spremenila bolj, kot se danes spomnimo.

Prve domače videokamere niso bile posebno priročne. Kamera in videorekorder sta bila sprva celo ločeni napravi, nato pa so se pojavili veliki enodelni modeli z običajnimi VHS ali Betamax kasetami. Posnetek si lahko takoj predvajal na domačem televizorju, toda cena za to udobje sta bili velikost in teža.

Pravi boj za centimetre se je začel v osemdesetih. JVC je ponudil VHS-C, pomanjšano različico VHS kasete, Sony pa je stavil na povsem nov 8-milimetrski format Video8. Njegov CCD-V8 iz leta 1985 je tehtal 1,97 kilograma, toda razvoj je bil neverjetno hiter. Že leta 1989 je prišel CCD-TR55, znameniti »passport size« Handycam, ki je tehtal samo 790 gramov. Sony je v oglasih poudarjal, da je dovolj majhen za potovanje, prvi proizvodni kontingent 50.000 kamer pa so na Japonskem razprodali v dveh dneh. Hkrati je rasla kakovost slike. Video8 je dobil izboljšani Hi8, VHS-C je izkoristil prednost združljivosti z domačimi VHS videorekorderji, v devetdesetih pa so se na kamerah pojavili barvni LCD-zasloni. Sony je prvi Handycam z vgrajenim LCD-zaslonom predstavil leta 1994, leto pozneje pa je prišla še pomembnejša sprememba – digitalni DV.

MiniDV je konec devetdesetih dokončno pokazal, kam gre razvoj. Majhna digitalna kaseta je omogočila kompaktne kamere, digitalni zapis pa je precej poenostavil prenos in montažo posnetkov na računalniku. Videokamera ni bila več samo naprava, ki si jo priključil na televizor, ampak je postajala del domače digitalne produkcije. V dobrih petnajstih letih se je tako družinska videokamera iz velike naprave, ki jo je bilo treba nositi na rami, spremenila v nekaj, kar si lahko vrgel v torbo ali celo večji žep. Obenem so domači arhivi dobili značilen videz posameznih obdobij: nekoliko mehko sliko Video8, bolj ostro sliko Hi8 in nato skoraj sterilno čisto digitalno podobo MiniDV. Potem so prišli še za kratek čas še poskusi kamer s trdim diskom, DVD-R pogonom in nenazadnje tudi s pomnilniškimi karticami.

Danes vse to opravi telefon, ki je še manjši in snema neprimerno bolje. Toda nekaj se je izgubilo: ritual vstavljanja kasete, napis REC v iskalu, previjanje posnetka nazaj in cela omara kaset z ročno napisanimi nalepkami Dopust 1992, Morje 95 ali Božič 1998. Prav te kasete so danes eden največjih analognih družinskih arhivov generacije osemdesetih in devetdesetih.