Boeing je prejel pogodbo v vrednosti 562 milijonov dolarjev za prve tri serijske brezpilotne tankerje MQ-25A.
Ameriška mornarica je 14. septembra Boeingu oddala prvo pogodbo za začetno serijsko proizvodnjo brezpilotnih letal MQ-25A Stingray. Pogodba je vredna 562 milijonov dolarjev in vključuje izdelavo treh letal prve proizvodne serije ter financiranje zgodnjega naročanja komponent z dolgimi dobavnimi roki za naslednja tri letala. Prve dobave so načrtovane za leto 2029.
Naročilo predstavlja pomemben korak za program, ki naj bi spremenil način oskrbovanja ameriških mornariških letal z gorivom. MQ-25A je zasnovan kot brezpilotni tanker za delovanje z letalonosilk, njegova glavna naloga pa bo podaljševanje operativnega dosega letal, ki sestavljajo letalsko skupino posamezne letalonosilke. Ameriška mornarica za oskrbo z gorivom trenutno uporablja tudi lovce F/A-18 Super Hornet, opremljene z dodatnimi rezervoarji in sistemom za pretakanje goriva. Takšna uporaba zmanjšuje število letal, ki so na voljo za njihove osnovne bojne naloge, hkrati pa povečuje obremenitev in porabo njihove življenjske dobe.

Stingray naj bi prevzel pomemben del teh nalog. Brezpilotno letalo bo lahko vzletelo z letalonosilke, se srečalo z drugimi letali in jim med poletom predalo gorivo. S tem bo mornarica pridobila večjo prilagodljivost pri načrtovanju operacij in zmanjšala potrebo po uporabi lovcev v vlogi tankerjev. Program je maja letos prejel dovoljenje za prehod v fazo začetne serijske proizvodnje, potem ko je razvojni MQ-25A aprila opravil prvi polet. Mornarica je takrat napovedala tudi možnost dodatnih proizvodnih serij, ki bodo sledile začetnemu naročilu.
Navy
Celoten program predvideva 76 letal, pri čemer so v to število vključeni tudi razvojni in preizkusni primerki. Trenutno je v proizvodnji sedem preizkusnih letal, ki bodo namenjena nadaljnjemu razvoju in preverjanju sistemov. MQ-25A ima še širši pomen. Postal naj bi prvo operativno brezpilotno letalo, ki bo v celoti vključeno v običajne letalske operacije ameriških letalonosilk. Njegov razvoj zato ni pomemben le zaradi oskrbe z gorivom, temveč tudi zaradi pridobivanja izkušenj pri skupnem delovanju pilotiranih in brezpilotnih letal na omejenem prostoru letalonosilke.
