Februarja 1883 je sredi severnega Atlantika ogromen val skoraj povsem uničil britanski tovorni parnik Glamorgan.
V petek, 16. februarja 1883, okoli poldneva je opazovalec na čezatlantskem parniku Republic družbe White Star Line na obzorju zagledal neznano ladjo. Republic, približno 3700-tonski parnik, je že več dni plul skozi močno zimsko neurje na severnem Atlantiku. Morje je bilo izjemno razburkano, ladjo je neprestano premetavalo in številni potniki so večji del plovbe zaradi morske bolezni preživeli v svojih kabinah.
Republic je bil zgrajen za zahtevne razmere čezatlantskih plovb in je kljub viharju napredoval brez večjih težav. Ladja, ki so jo opazili na obzorju, pa je bila očitno v hudih težavah. Kapitan Irving je ukazal spremeniti smer in se približati neznanemu plovilu. Kmalu je postalo jasno, da gre za približno 1700-tonski tovorni parnik Glamorgan, ki je nemočno plaval na razburkanem morju. Njegov srednji del je bil močno poškodovan, prednji jambor je manjkal, nadgradnja pa je bila skoraj povsem uničena. Kapitan je nemudoma ukazal spustiti reševalni čoln. Posadka pod vodstvom prvega častnika Barretta se je podala proti poškodovani ladji, čeprav so visoki valovi neprestano grozili, da bodo majhen lesen čoln prevrnili.
Med reševalno akcijo je mornarja Foresterja vrglo v morje, kjer je utonil. Preostali mornarji so kljub temu nadaljevali in po dolgem boju z valovi dosegli Glamorgan. Na Republic so pripeljali tri preživele, med njimi prvega častnika poškodovane ladje.
Ko so se vrnili, se je neurje še okrepilo. Kapitan Irving je presodil, da novih čolnov ne more poslati na morje, zato je moral reševanje prekiniti in počakati na izboljšanje vremena. Medtem so rešeni mornarji opisali dogajanje, ki je njihovo ladjo spremenilo v razbitino. Glamorgan je 7. februarja zapustil Liverpool in se odpravil proti Bostonu. Ladjo je za plovbo najela družba Warren Line. Prevažala je splošni tovor in dvanajst potnikov, vse moške, poleg njih pa sta se na krovu skrivala še dva slepa potnika.
Že od začetka potovanja je bilo vreme slabo, vendar je parnik skoraj teden dni napredoval brez večjih težav. Razmere so se močno poslabšale v torek, 13. februarja, ko se je običajno zimsko neurje razvilo v silovit vihar z vetrovi iz jugozahodne smeri. Ladja se je močno nagibala, njen trup pa je bil izpostavljen velikim obremenitvam. Zvečer je neurje postalo še silovitejše. Kmalu po polnoči je ogromen val udaril v levi del premca in se razlil po vsej dolžini ladje. Poškodoval je prednji del, razbil pokrov prednjega tovornega prostora in odtrgal pokrove dveh premogovnih bunkerjev. Voda je začela vdirati v notranjost.
Kljub poškodbam se je Glamorgan po udarcu postopoma izravnal. Kapitan Court in drugi častnik sta začela pregledovati škodo. Okoli druge ure zjutraj sta se odpravila v prednjo kabino, od koder sta skozi ladijska okna preverjala, ali voda vdira skozi poškodovani pokrov. Takrat je ladjo nenadoma silovito streslo. Iz teme se je pojavil ogromen val, ki je udaril v levi bok. Sila je bila tako velika, da je celoten 1700-tonski parnik za trenutek izginil pod vodo. Po notranjosti je odmevalo lomljenje lesa in kovine, ogromna količina vode pa je vdrla v strojnico.

Prestrašeni strojniki so stekli na palubo, kjer jih je pričakal prizor popolnega uničenja. Ladijski salon, poveljniški most, reševalni čolni, ograje, pokrovi odprtin in deli nadgradnje so izginili. Ladja je bila videti, kot bi jo raztrgala eksplozija. Manjši valovi so še naprej udarjali prek razbitin, posadka in potniki pa so se obupano oklepali vsega, kar je ostalo. Kapitan Court in drugi častnik sta izginila. Kabine, v kateri sta pred trenutkom pregledovala poškodbe, ni bilo več.
Morje je odneslo tudi dva mornarja, drugega stevarda, enega od potnikov in enega od slepih potnikov, čigar ime ni bilo nikoli znano. Nihče od njih se ni vrnil. Glavnega stevarda Warda so iz razbitin potegnili hudo poškodovanega. Ko je val udaril v ladjo, je spal v kabini z drugim stevardom. Njegovega sostanovalca je odneslo čez krov, Ward pa se je z zadnjimi močmi oprijel ležišča in preživel. Razmere pod palubo so bile prav tako katastrofalne. Ogenj v kotlih je ugasnil, strojnica je bila močno poškodovana, pregrade med premogovnimi bunkerji in stroji pa so bile uničene. V notranjost so padali še deli razbite nadgradnje, voda pa je neprestano naraščala.
Poveljstvo je prevzel glavni strojnik. Posadki je uspelo usposobiti enega od pomožnih parnih strojev in začeti črpanje vode, vendar je bilo jasno, da so možnosti za rešitev majhne. Glamorgan ni imel več uporabnih reševalnih čolnov, morje pa je bilo preveč razburkano, da bi lahko ljudje zapustili ladjo. Do jutra je odpovedal tudi pomožni stroj. Posadka je zato organizirala neprekinjeno verigo ljudi, ki so z vedri odstranjevali vodo iz notranjosti. Na krovu je ostalo le malo hrane, zato so se preživeli prehranjevali predvsem s soljeno svinjino in trdimi ladijskimi prepečenci. Boj je trajal tri dni.
Do petkovega jutra so bili možje povsem izčrpani. Čeprav jim je uspelo odstraniti precej vode, je bilo očitno, da poškodovana ladja ne bo več dolgo zdržala. Voda je še vedno vdirala in možnosti za rešitev so postajale vse manjše. Prav takrat je opazovalec na obzorju zagledal Republic. Prvi poskus reševanja je zaradi neurja uspel le deloma, vendar se je okoli šeste ure zvečer vreme končno začelo izboljševati. Republic je znova spustil reševalne čolne in začel prevažati ljudi s poškodovane ladje. Glavni strojnik je Glamorgan zapustil zadnji. Ob deseti uri zvečer je Republic ponovno zagnal stroje in nadaljeval proti New Yorku. Na krovu je prevažal 44 preživelih.
Glamorgan je ostal sredi Atlantika s približno 4.9 metra vode v strojnici. Domnevajo, da je potonil še isto noč. Njegove razbitine so ostale nekje na dnu severnega Atlantika, daleč od obale, na katero bi lahko priplul brez usodnega srečanja z ogromnim valom.
