Ameriška oklepna križarka USS Memphis je 29. avgusta 1916 ležala na sidrišču pred Santo Domingom, ko so se na obzorju pojavili ogromni valovi.
USS Memphis je bila ena večjih ameriških oklepnih križark z začetka 20. stoletja. Zgrajena je bila v ladjedelnici William Cramp & Sons v Philadelphii in splovljena 3. decembra 1904 pod imenom USS Tennessee. Kot vodilna ladja svojega razreda je imela pri polni obremenitvi izpodriv približno 15.712 dolgih ton oziroma skoraj 16.000 metričnih ton. Dolga je bila 153.75 metra, široka 22.2 metra, njen ugrez pa je znašal približno 7.6 metra. Večji del kariere je preživela v razmeroma mirnem obdobju pred prvo svetovno vojno. Leta 1916, ko so bile Združene države še nevtralne, so jo preimenovali v USS Memphis, saj je bilo ime Tennessee namenjeno novi bojni ladji razreda dreadnought.
Aprila 1916 so križarko poslali pred Santo Domingo, kjer je spremljala razmere med državljanskimi spopadi v Dominikanski republiki. Konec avgusta je služila kot poveljniška ladja poveljnika križarske sile ameriške atlantske flote. Sidrala je blizu obale, kjer so bile razmere zaradi morskega dna posebej zahtevne. Zahodni morski tok je ladjo obračal proti vzhodu, morsko dno pa se je nedaleč od obale strmo spuščalo z globine približno 18 metrov na skoraj 183 metrov. Posadka je zato vzdrževala pripravljenost za hitro izplutje. Dva od šestnajstih kotlov sta ostajala pod paro, tako da bi lahko ladja ob nevarnosti v približno 45 minutah razvila dovolj moči za manevriranje in dvig sidra.
Takšno pripravljenost so preizkusili že teden dni pred nesrečo, ko je z juga pridrvelo nenadno neurje. Posadka je v manj kot 45 minutah pripravila ladjo na odhod, vendar se je poveljnik odločil ostati na sidrišču in neurje je minilo brez škode. V torek, 29. avgusta 1916, je bilo morje sicer nekoliko razburkano, vendar nič ni kazalo na bližajočo se katastrofo. Čolni so ves dan prevažali mornarje med ladjo in obalo, zadnji pa je križarko zapustil ob 15.30.
Le petnajst minut pozneje, ob 15.45, je po ladji nenadoma odjeknil ukaz za pripravo na izplutje in zavarovanje vseh odprtin. Mornarji pod palubo niso razumeli, zakaj je bil ukaz izdan. Vetra skoraj ni bilo, nebo je bilo jasno, barometer je kazal običajne vrednosti in ladja se je komaj premikala. Ko so prišli na palubo, so na vzhodnem obzorju zagledali ogromno vodno steno, po ocenah očividcev visoko približno 23 metrov. Valovi so se z veliko hitrostjo približevali obali, morje pa se je začelo silovito razburkavati.

Kmalu so posamezni valovi začeli udarjati prek palube in poveljniškega mostu. Voda je vdirala skozi topovske odprtine in zračnike, ki so bili približno 15 metrov nad običajno vodno gladino. Posadka je poskušala povečati tlak pare in pripraviti stroje na izplutje, vendar sta močno zibanje in voda, ki je vdirala v notranjost, delo skoraj povsem onemogočila. Nedaleč stran je bila zasidrana tudi ameriška topnjača USS Castine, katere posadka se je prav tako trudila pripraviti stroje, medtem ko je manjša ladja vedno znova izginjala med ogromnimi valovi.
Medtem se je proti Memphisu vračal njegov motorni čoln. Zajeli so ga valovi in približno 500 metrov od križarke se je prevrnil. Mornarji so padli v razburkano morje, 25 pa jih nikoli ni doseglo obale. Posadki Castine je nazadnje uspelo razviti dovolj moči za umik. Močno poškodovana topnjača je zapustila nevarno območje, čeprav je bila komaj še sposobna za plovbo. Memphis te sreče ni imela. Siloviti valovi so povzročili drsenje sidra po morskem dnu in križarka se je začela premikati proti obali. Kmalu je s trupom večkrat udarila ob dno, pri čemer so se poškodovali propelerji. Zaradi vode, ki je vdirala v strojnice, posadka ni mogla več zagotoviti zadostnega tlaka pare, ladja pa je ostala brez možnosti umika.
Okoli 16.30 je križarko dosegel posebej silovit val, ki se je dvignil celo nad dimnike. Ladjo je močno nagnilo na levi bok, mornarje in vse nepritrjene predmete pa je razmetalo po palubah. Mnogi so bili prepričani, da se bo križarka prevrnila, vendar se je po prehodu vala počasi izravnala. Sledila sta še najmanj dva ogromna vala, ki sta jo potisnila proti obali in jo dokončno nasedla približno 69 metrov od bližnjih skalnatih sten. Morje je še naprej udarjalo po nasedlem trupu in v približno uri in pol od začetka katastrofe je bila velika ameriška križarka povsem uničena.

Reševanje se je začelo takoj, ko so razmere to dopuščale. Med ladjo in obalo so vzpostavili vrvne povezave ter v naslednjih treh urah in pol z razbitine rešili približno 750 mornarjev. Nesreča je zahtevala 43 življenj. Pet mornarjev je umrlo med poskusom zapustitve nasedle ladje z reševalnim čolnom, preostale pa so odnesli valovi ali so umrli pod palubo, kjer je med bojem za rešitev ladje prišlo tudi do eksplozij kotlov. Poškodovanih je bilo še 204 ljudi. Za izjemen pogum pri reševanju tovarišev so trije pripadniki posadke, George William Rudd, Claude Ashton Jones in Charles H. Willey, prejeli ameriško medaljo časti, Medal of Honor.
Dolga desetletja so nesrečo pripisovali cunamiju. Ogromna višina valov, njihova nenadna pojavitev in razmeroma mirno vreme so se zdeli značilni za takšen pojav. Toda poznejše raziskave so to razlago postavile pod vprašaj. V Karibih tistega dne niso zabeležili potresne dejavnosti, gibanje in značilnosti valov, kot so jih opisali očividci, pa se niso povsem ujemali s tipičnim cunamijem. Oceanografi so ugotovili, da so bili v času nesreče na širšem območju aktivni trije orkani. Eden izmed njih, orkan številka 8, je potoval v smeri, iz katere so proti Santo Domingu prihajali valovi. Čeprav je bil orkan prve kategorije precej oddaljen, bi lahko ustvaril izjemno močno valovanje, ki se je ob prihodu v plitvejše vode pred obalo še povečalo.
Memphis je bila razglašena za popolno izgubo in 17. decembra 1917 izbrisana iz registra ameriških vojaških ladij. Razbitino so prodali za staro železo, vendar je bilo razstavljanje na mestu nesreče izjemno zahtevno. Ostanki velike križarke so bili ob obali vidni še skoraj dve desetletji, preden so dokončno izginili.
