Arktična skrivnost - Ladja, ki je po odhodu posadke izginjala skoraj štiri desetletja - Njen Avto
Ladja, ki je po odhodu posadke izginjala skoraj štiri desetletja
Arktična skrivnost
Ladja, ki je po odhodu posadke izginjala skoraj štiri desetletja
09.11.2026 01:06

SS Baychimo je leta 1931 obtičala v ledu ob Aljaski. Namesto da bi potonila, se je nato večkrat pojavila daleč od kraja, kjer so jo zapustili.

Artur Švarc

V nekem večeru leta 1933 je skupina Inuitov ob severni obali Aljaske naletela na zapuščeno tovorno ladjo. Na krovu ni bilo nikogar, trup je bil vklenjen med ledene plošče in plovilo je bilo videti kot nenavadno zatočišče sredi puste arktične pokrajine. Ko so se povzpeli nanj, se je vreme naglo poslabšalo. Po pripovedi  je skupino ujelo neurje in na ladji naj bi ostala deset dni. Medtem je led pritiskal ob kovinski trup, iz praznih prostorov pa se je razlegalo škripanje, zaradi katerega je bilo zavetje precej manj prijetno, kot se je sprva zdelo. Po umiritvi vremena so odšli. Ladja je znova izginila. To je eden najbolj slikovitih poznejših prizorov v zgodbi o Baychimo, čeprav podrobnosti takšnih pričevanj niso enako dobro dokumentirane kot njena službena zgodovina.

Baychimo je bila zgrajena na Švedskem tik pred prvo svetovno vojno pod imenom Ångermanelfven. Po vojni je prešla v britanske roke, leta 1921 pa jo je prevzela družba Hudson's Bay Company. Za družbo je bila del življenja oddaljenih arktičnih postojank: poleti je dostavljala zaloge, jeseni prevzemala kože in drugo blago, pozimi pa se je morala vrniti v varnejše pristanišče. Plovba je bila vsakokrat tekma z ledom in vremenom. V dvajsetih letih je opravljala poti med zahodno kanadsko obalo in arktičnimi naselbinami. Vodil jo je kapitan Sidney Cornwell, ki je dobro poznal posebnosti takšnega trgovanja.

Sezona 1931 se je zapletla že pred jesenjo. Megla in led sta upočasnjevala potovanje, konec septembra pa je Baychimo obstala v bližini Point Barrowa. Posadki se je uspelo začasno izvleči, vendar je oktobra led ladjo znova povsem zaprl. Del ljudi je podjetje odpeljalo z letalom. Cornwell in štirinajst mož so ostali, saj so upali, da bodo plovilo in tovor še rešili. Na obali so postavili začasno bivališče. Na sami ladji je bilo pretežko vzdrževati toploto, pritisk premikajočega se ledu pa je predstavljal stalno nevarnost. Možje so jo redno obiskovali in skrbeli predvsem za krmilo ter najbolj izpostavljene dele.

Novembra je območje zajelo novo neurje. Ko se je vidljivost izboljšala, Baychimo ni bilo nikjer. Cornwell je domneval, da jo je led zdrobil. Toda nekaj dni zatem je lokalni lovec poročal o ladji približno 70 kilometrov stran, pri Skull Cliffu. Kapitan se je vrnil do nje in ugotovil, da še vedno plava. Ker je ocenil, da je ni več mogoče varno spraviti na plovno pot, je posadka prevzela uporabni tovor in jo zapustila. Tisto, kar bi moralo biti njeno zadnje poglavje, je postalo začetek desetletij opažanj.

Najprej so jo srečevali domačini in popotniki s pasjimi vpregami, nato iskalci zlata in drugi obiskovalci obale. Včasih je bila tik ob kopnem, drugič se je premikala z ledom. Pojavljala so se tudi poročila o ljudeh, ki so se povzpeli na krov, vendar je bilo plovilo preveliko ali preveč nevarno za vleko. Kapitan Hugh Polson naj bi jo novembra 1939 poskušal rešiti, a je bila njegova ladja za takšno nalogo premajhna. To velja za zadnje zanesljivejše poročilo o vkrcanju.

Med vojno in po njej so bile novice redkejše. Nato sta prišli še navedbi o opažanju leta 1962 in zadnjem leta 1969, skoraj 38 let po zapustitvi. Poročila niso dokaz, da je Baychimo ves čas prosto plula; led jo je lahko dolga obdobja zadrževal in nosil med zalivi. Prav tako ni dokazano, kdaj je potonila ali kje ležijo njeni ostanki. V zgodbi, polni legend, ostaja najosupljivejše preverljivo jedro: posadka je ladjo leta 1931 zapustila, ta pa se je še leta pozneje nepričakovano vračala v pripovedi arktičnih pomorščakov.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 2017-2025 Njen Avto