Tregadija pred Vancouvrom - Ko je ob obali potonila Valencia, so reševalci lahko samo opazovali - Njen Avto
Ko je ob obali potonila Valencia, so reševalci lahko samo opazovali
Tregadija pred Vancouvrom
Ko je ob obali potonila Valencia, so reševalci lahko samo opazovali
15.11.2026 18:57

Parnik SS Valencia je januarja 1906 nasedel ob zahodni obali Vancouvrovega otoka. Tragedija je pozneje korenito spremenila organizacijo pomorskega reševanja.

Artur Švarc

Obala ob zahodni strani Vancouvrovega otoka ni po naključju dobila vzdevka pokopališče Tihega oceana. Tokovi, skalne plitvine, megla in valovi s severnega Pacifika so tam stoletja zahtevali plovila vseh velikosti. Januarja 1906 je tja priplul parnik Valencia. Njegovo potovanje se je končalo na čereh pod težko dostopno obalo, dovolj blizu kopnega, da so potniki videli možnost rešitve, a pogosto predaleč, da bi jo lahko dosegli.

Valencia je bila stara jeklena potniška ladja z zgodovino plovb med ameriškimi pristanišči. Januarja je plula iz San Francisca proti Victorii in Seattlu. Na krovu so bili potniki in posadka, vodil pa jo je kapitan Oscar M. Johnson. V zadnjem delu poti se je vreme poslabšalo. Posadka je položaj ocenjevala z računsko navigacijo, ki je bila močno odvisna od pravilne ocene hitrosti, vetra in tokov. Video posebej izpostavi Davidsonov tok, ki je lahko ladjo premikal drugače, kot je predvideval kapitan. Namesto v vhod v ožino Juan de Fuca je tako krenila proti nevarni obali Vancouvrovega otoka.

V noči na 23. januar je Valencia zadela skale. Kapitan je skušal poškodovano plovilo zadržati ob obali, da ne bi takoj izginilo pod vodo. Odločitev je potnikom kupila čas, toda valovi so začeli razbijati trup. Prvi poskusi spuščanja reševalnih čolnov so se spremenili v novo tragedijo. Nekatere so valovi prevrnili, druge treščili ob čeri. Ljudje, ki so se oprijeli skal, so bili izpostavljeni mrazu in plimi. Skupina, pozneje znana po potniku Franku Bunkerju, se je prebila na obalo, vendar je pot do pomoči predstavljala še eno skoraj nepremostljivo oviro.

Na ladji so medtem pošiljali rakete in skušali vzpostaviti stik s kopnim. Valencia je imela tudi napravo za izstrelitev vrvi proti obali. Ideja je bila, da bi s pomočjo vrvi namestili reševalno napravo za prenos ljudi prek razburkanega morja. Toda najprej bi moral nekdo priti na skale in vrv zavarovati. Čolni in splavi so zapuščali razbitino v izjemno nevarnih razmerah, pričevanja preživelih pa opisujejo prizore, v katerih so ljudje izmenično upali na rešitev in opazovali, kako se morje z vsakim valom približuje palubam.

Medtem ko so oblasti in bližnja plovila skušala ugotoviti natančen kraj brodoloma, je čas tekel. Nekateri reševalni poskusi so zgrešili mesto nesreče ali naleteli na prehude valove. Parnik Topeka je nazadnje našel enega od splavov z izčrpanimi preživelimi. Drugi splav je odneslo daleč ob obali, kjer so njegovi potniki trpeli zaradi izpostavljenosti in pomanjkanja pomoči. Sama Valencia pa je pred očmi ljudi dokončno razpadla. Kanadski državni zgodovinski zapis navaja 136 mrtvih in 37 preživelih.

Pozneje so krožile pripovedi o prikazovanju Valencie v megli in o domnevnih ostankih reševalnega čolna, ki naj bi se čudežno vrnil. Takšne zgodbe sodijo v pomorsko izročilo, ne v dokazano rekonstrukcijo nesreče. Resnično posledico brodoloma je mogoče izmeriti drugače: izboljšane karte, svetilniki, komunikacijske povezave in reševalna infrastruktura na zahodni obali Kanade. Valencia je tako postala ena najstrašnejših pomorskih zgodb prav zato, ker nevarnosti ni bilo treba pripisati nobeni nadnaravni sili.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 2017-2025 Njen Avto