Pomudimo se kar pri barvi. Elegantna zamolklo siva je dobra izbira zanj in predstavlja vmesno pot med pretirano vpadljivostjo in puščobo, poteze pa jasno kažejo družinsko pripadnost. Sicer ga od večjega brata XC90 loči šle natančen pogled ali pa oko poznavalca, ker deluje precej masivno, pa je obenem tudi nekoliko nižji, kot bi od športnega terenca pričakovali.

Notranjost prinaša nekoliko več distinktnosti. Po srečanju z najmanjšim EX30 in največjim XC90 pri sredinčku opažam podobnosti, a jih je le toliko, da vemo, kam spada. Ko prvič sedemo za volan, nas najprej doleti blaga kognitivna disonanca – ko avtomatsko sežemo z roko na mesto desno od volana, da bi pritisnili gumb za zagon motorja, ni tam ničesar. Po hipni zbeganosti in nekaj trenutkih razgledovanje okoli sebe ga najdemo. Skriva se na sredinski konzoli, vendar ga ne pritisnemo, pač pa zavrtimo, podobno kot ključ v starejših avtomobilih. In to zmoto kasneje še nekajkrat ponovimo, preden se navadimo. Sredi lepo dizajnirane armaturne plošče je informacijsko zabavni zaslon vertikalne usmeritve v okvirju iz sijajne črne plastike. Z infotainmentom se nisva najbolje ujela, ne vem, ali gre za splošno težavo, ali pa je bil moj primerek nekaj posebnega. Na prvi pogled je deloval zelo obetavno, predvsem zaradi Google pomočnika in Googlovih zemljevidov, ki pa niso delovali, pomočnik pa je na kakršenkoli poziv zgolj pojasnil, da je »offline« in da ne more nič. Posledično informacijsko zabavni sistem ni imel navigacije in sem se morala zanašati na telefon. S telefonom se je sicer solidno povezal in nemoteno predvajal glasbo z njega.

Ob strani sedeža je všitek s švedsko zastavo, na sredinski konzoli je pri največjemu predstavniku videna ročica menjalnika diamantnega izgleda, sicer pa je notranjost v črno-antracitni kombinaciji, materiali pa delujejo prijetno in kvalitetno, pa naj bo to usnje ali plastika. Glede na velikost avta je prostornost kar nekako pričakovana, enaka prostornost pa se nadaljuje v prtljažniku, ki ponuja 468 litrov prostornine, s podrtimi zadnjimi sedeži, ki se elegantno zložijo s pritiskom na gumb oziroma potegom ročke, pa v prtljažniku pridobimo dovolj prostora za prevažanje tudi precej dolgih predmetov. Nalaganje v prtljažnik olajša samodejno znižanje avta, ki ga omogoča zračno podprto vzmetenje.

Če sem na začetku namignila, da med vožnjo ni tako dolgočasen, kot bi po bežnem opisu človek pričakoval, je prav, da zdaj to pojasnim. Pod pokrovom ima dvolitrski bencinski motor v kombinaciji z elektromotorjem, skupaj pa proizvajata 335 kW moči in 709 Nm navora. Baterija zadošča za okoli 70 km vožnje na elektriko in tudi ko je (vsaj videti) prazna, ima še vedno toliko rezerve, da omogoča uglajeno električno speljevanje. Poraba je kot pri vseh priključnih hibridih v veliki meri odvisna od pogostosti polnjenja baterije, ampak če te možnosti ne izkoriščamo pogosto in se zanašamo zgolj na bencin, ga bomo porabili okoli 8 litrov na 100 km. Na cesti se dobro obnese v vseh pogojih in daje občutek varnosti, zanesljivosti in vodljivosti. Hitrost je elektronsko omejena na 180 km/h, vse do tja pa je XC60 takorekoč kralj tako avtoceste kot tudi podeželskih makadamov in ovinkov.

Pod črto, Volvo XC60 je narejen za precej široko demografsko skupino, ker uspešno odgovarja na zahteve najrazličnejših kupcev. Vsem pa bo moralo biti skupno eno: zadostno finančno stanje. Cena je namreč poleg muhastega infotainmenta edina njegova lastnost, ob kateri se bomo namrščili. Za osnovno različico je potrebno odšteti okoli 74.000 evrov, z dodatno opremo, kot jo je imel testni primerek, pa se cena povzpne kar na 86.000 evrov.