Po tem, ko sem pred dobrega pol leta preživela teden z Mazdo 2, sem se zdaj srečala njeno hibridno različico. Gre celo za samopolnilni hibrid, niti ne priključni, kar je praviloma pri drugih avtomobilih zelo neopazna razlika. Običajno opazimo razliko med klasičnim in hibridnim pogonom istega modela razliko le po znački na zadku, v primeru Mazde 2, je pa situacija popolnoma drugačna. Mazda 2 z neelektrificiranim pogonom je dokaj podobna ostalim Mazdinim modelom, hibridna Mazda 2 pa je preprosto povedano Toyota Yaris z Mazdino značko. In tega tudi ne skriva.

Razvoj malih avtomobilov je postal predrag, zato si nekateri proizvajalci pomagajo delijo stroške pri razvoju ali pa si izmenjujejo znanja ter tehnologije, kar nazadnje prinaša več izbire kupcem cenejših modelov. Na podoben način sta se leta 2015 povezali Mazda in Toyota, kar je nazadnje botrovalo nastanku »Mazde Yarisa« - Mazdina Dvojka s hibridnim pogonom, na las podobna Toyotinemu Yarisu, ki je luč ugledala pred štirimi leti. Oblika je skoraj identična, Mazda 2 se od dejanskega Yarisa razlikuje le v znački in nekaj detajlih. Najbolj izrazita razlika pa je bila vsaj v mojih očeh v potniški kabini. Bolj kot značilno Toyotina oblika je mojo pozornost pritegnil predvsem zaslon infotainmenta, ki ga v Mazdi 2 upravljamo z dotikom, nameščen je drugače, uporabniški vmesnik pa je enak, kot smo ga srečali pri Toyotinih modelih. Ob vsem tem sem si nato še enkrat natančno ogledala zunanjost in podobnosti z Yarisom nisem mogla več ne opaziti.

Ob tem nisem mogla mimo očitnega vprašanja: zakaj? Zakaj je Mazda v floto uvrstila dva popolnoma različna avtomobila, ki pa nosita enako ime? Razlog je strategija znamke, ki želi dokler bo to mogoče ponujati vse pogonske možnosti, od čistih bencinarjev in dizlov do izključno električnega pogona, pa seveda vse vmes. Hibridna Mazda 2 tako ohranja izročilo tradicionalne zanesljivosti in kakovosti Mazde, obenem pa znamka s tem zadosti predpisanim flotnim emisijskim omejitvam. Sicer je Yarisov klon, a je tudi tradicionalna Mazda. Kakorkoli ji že rečemo in kakorkoli že izgleda.

Hibridno Mazdo 2 torej poganja pogonski sklop s sistemsko močjo 85 kW, ki ga sestavljajo atmosferski 1,5-litrski trivaljnik z močjo 68 kW in elektromotor z močjo 59 kW, pomožni elektromotor, planetno gonilo in litij-ionska baterija. Možna je izključno električna vožnja, a le v določenih okoliščinah, prav tako pa ne more voznik sam izbrati električnega načina vožnje. Ena najpomembnejših prednosti samopolnilnega hibrida je nizka poraba, ki je na testu znašala okoli 4 litre na 100 km. Elektrika obenem omogoča hitro in tiho pospeševanje, do stotice sicer prileze v 9,7 sekunde, najvišja možna hitrost pa je 175 km/h. Motor je povezan z brezstopenjskim CVT menjalnikom, ki sicer omogoča udobno vožnjo skozi mesto in s tem neločljivo povezano stanje v kolonah, ki je s samodejnim menjalnikom veliko lažje, a na drugi strani zna biti kar glasen in je ob speljevanju iz krožišča slišati, kot da se vključujemo vsaj na avtocesto. A ker je avto dobro zatesnjen, tudi ta hrup ni preveč moteč.

Z okretnostjo in nizkim težiščem je kljub majhnosti zanesljiv sopotnik tudi na daljših potovanjih in na avtocesti, kjer se niti ni počutil ustrahovanega s strani drugih, večjih avtomobilov. Vožnja malega jajčka je morda nekoliko v nasprotju s pričakovanji zares užitek, nenazadnje tudi zaradi lahkotnega parkiranja v tesnih garažnih hišah. Z najbolje založenim paketom opreme tudi kar poka po šivih z asistenčnimi sistemi za varno in udobno vožnjo, za nameček ima pa še panoramsko streho. Z takšno opremo je cena testnega modela poskočila na za ta segment vrtoglavih 27.000 evrov, medtem ko je najcenejša različica dostopna že za 21.600 evrov.